Marija Merljak je dobra vila številnih, ki se znajdejo v dvomih glede zdrave prehrane. Z veseljem jim postreže s svojim bogatim znanjem in nasveti na televiziji, v časopisih in na delavnicah. Tik pred velikonočnimi prazniki smo jo ujeli pri dokončevanju njene sedme knjige in načrtovanju velikonočnega druženja za svojo številno družino. Hčerki Mojca in Maja Martina ter sin Miha so vitalno 72-letnico razveselili s kar desetimi vnuki. Hvaležna je, da se bo letos za bogato obloženo mizo gnetlo kar 18 članov družine, uživalo v dobrotah in pogovorih, ki jih bodo še bolj povezali. Povezanost, ljubezen in posluh za človeka sta bistvo vseh praznikov. Tako je bilo v njenem domačem Colu nad Ajdovščino, kjer so živeli zelo skromno, enako je zdaj v Ljubljani, skoraj sedem desetletij pozneje, ko se ob praznikih čuti družinska povezanost.
»Še preden je prišla pomlad, sem kar prekipevala od ustvarjalne energije. Vesela sem, da imam pri svojih letih še toliko vsega, kar bi rada dala in povedala ljudem. Tako mi ni težko početi toliko stvari hkrati: snemati, pisati, predavati … To mi vsak teden uspe narediti zato, ker imam rada ljudi. Ob druženju in povezovanju z njimi se mi vedno utrne kakšna nova misel in jo želim prenesti med ljudi. Veliko sem naokoli in spoznavam celo Slovenijo. Zanima me, kako živijo, kako se združujejo, kako praznujejo. Prazniki so čas, ko se ljudje dobro počutijo, so pozitivno naravnani in želijo nekaj dobrega storiti za sočloveka,« pravi Marija Merljak, za katero prazniki niso samo dnevi, ko se ne dela, temveč tisti posebni trenutki, ko se povabi ljudi, se jim posveti, pogosti in prisluhne, kako kdo živi, kaj počne, kaj je dobrega naredil, kaj ga tare. Tako domov potem ne odhajaš samo sit, temveč je nahranjena tudi duša.
Prazniki so čas za zgodbe
»Pri nas doma nas je bilo šest otrok. Živeli smo v revni kmečki družini, ko je morala mama praktično čarati, da je vsak dan na mizo postavila skromno mineštro, kruh, kakšno jabolko … Pa vendar ni nikoli manjkalo ljubezni in lepih besed. Spominjam se, kako iznajdljiva je bila, da je kljub pomanjkanju v hiši pričarala praznični duh. Za veliko noč je hiša vedno omamno dišala po treh stvareh: goveji juhi, ki se je dolgo kuhala in je nosnice božala s prijetnim vonjem, kosu mesa, ki ga je mama prihranila od kolin in pripravila kot pečenko, in potici. Vendar to ni bila razkošna potica z veliko orehovega ali kakšnega drugega nadeva. Zamesila jo je dolgo pred tem, preden smo otroci vstali, da ji ne bi pojedli nadeva, ki ga je pripravila iz popraženih kruhovih drobtin, malo čokolade v prahu in nekaj žlic sladkorja. Drugega ni imela. Vendar je bila tista potica za nas najboljša, kar jih je bilo,« pripoveduje Marija in dodaja, da je mama znala pričarati obilje tudi s tem, da je za slovesno kosilo pripravila še regrat in drugo prvo spomladansko zelenjavo. Kar nekaj »riht« je moralo biti na mizi, da so se vsi vsaj za praznik dodobra najedli. Ravno tako pa so hrano ponudili vsakemu, ki je prišel k hiši, saj za praznike nihče ni smel od hiše lačen ne hrane ne prijaznih besed. Ob obedu pa so si vedno pripovedovali zgodbe: kaj se je komu zgodilo, kaj je preživel, prebolel, kaj načrtuje. Tako so spletli dragoceno družinsko povezanost in izročilo, ki gre iz roda v rod.
Ko kruhek pade ti na tla …
»To sem nadaljevala tudi po tem, ko sem že imela svojo družino. Z možem in dvema otrokoma smo sprva živeli v garsonjeri, vendar se nikoli nismo počutili v pomanjkanju ali utesnjeni. Vedno smo imeli občutek, da je vsega dovolj. Največ je bilo pa ljubezni, podpore in medsebojnega razumevanja,« pravi Marija, ki je navdušena, da ji je uspelo praznično in tudi družinsko tradicijo prenesti na vse tri otroke. Mojca ima kar pet svojih otrok in stopa po maminih stopinjah, ko ljudi na delavnicah uči, kako iz ostankov hrane ustvarjalno pripraviti kakovostno, okusno in zdravo hrano. Miha, ki ima tri otroke, je šel svojo pot, najmlajša hči Maja Martina pa je ponosna mama dveh sinov in odlična igralka. »Vse tri otroke sem učila spoštovanja do hrane in skromnosti. Vesela sem, da mi je to uspelo, saj vsi trije bolj cenijo našo družinsko povezanost in uživajo v prazničnih druženjih. Spomini na naša druženja me grejejo v zdajšnjih časih, ko zaradi ukrepov lani nismo smeli praznovati tako, kot smo bili sicer vajeni. Celi dve uri sem bila žalostna, ko nisem mogla zbrati svoje družine, kot sem jo običajno za razne družinske praznike – rojstne dneve, krste, obhajila, birme … Ko smo bili vsak na svojem domu ob svoji obloženi mizi in povezani prek Zooma. A ko sem pomislila na naša številna druženja izpred let, sem se potolažila. Vesela sem vsakič, ko se zberemo. To je najlepše, kar ima človek. Svoje ljudi, s katerimi se odlično razume. Seveda vse to ni samoumevno, temveč se je treba za to potruditi, vložiti veliko truda in energije. A se izplača. Niti ni pomembna oblika, temveč vsebina. Ker nas je toliko, sem pred leti kupila tri mize, da bi lahko vsi udobno sedeli na družinskih prazničnih srečanjih. Ne boste verjeli, tako odrasli kot otroci, vsi so se nagnetli okoli ene, četudi skoraj niso imeli prostora, da bi sedeli. Zdaj mi je vseeno, ali je za mizo malo bolj tesno. Je pa zato toliko bolj prijetno. Tako kot moja mama tudi jaz naredim čim več 'riht', da pokusimo vsakega nekaj. Pa tudi otroci in njihovi partnerji prinesejo vsak nekaj, kar pripravijo sami. In čeprav skušajo biti zmerni, vedno ostane nekaj hrane. To jim potem spakiram v 'culice' za domov. Tako se praznično vzdušje podaljša še v naslednji dan in nam je vsem toplo pri srcu. Prazniki te nahranijo tako telesno kot duševno, ljudje se družijo, povežejo in skupaj rešijo težave. Tako ima vsaka žlica ali košček, ki ga zaužijemo, dvojno vrednost,« sklene Marija.
