Patricija Simonič izhaja iz tradicionalne rimskokatoliške družine, kjer že od nekdaj negujejo običaje, in tako je tudi za veliko noč. »K temu seveda spadajo pirhi, ki smo jih barvali že kot otroci. Najprej smo jih pobarvali s pomočjo čebulnih olupkov, nanje pa položili različne rastline, ki so na jajcu pustile odtis. Pozneje so v modo prišle različne nalepke, sama pa sem kmalu začutila umetniško žilico in začela na pirhe slikati. Sprva jajc niti nisem izbirala, medtem ko si zdaj priskrbim jajca z belo lupino, na katerih pride barva lepo do izraza. Najprej jih pobarvam, pri čemer pazim, da je barva zelo koncentrirana in ne tako, kot piše v navodilih. Bolj kot je gosta barva, lepše se jajce obarva. Potem jih okrasim z ornamenti v zlati barvi, dodam zlate lističe in podobno. Gianni me pri tem pozorno opazuje, in čeprav sem ga že večkrat povabila, naj poskusi tudi on, se vztrajno brani in pravi, da ne želi vsega pokvariti. Izdelovanje pirhov mi je v posebno veselje in tako kot majhna deklica jih tudi zdaj vsako leto naslikam kar veliko. Menim, da je treba jajca potem pojesti, Gianniju se zdi pa škoda in jih hrani. Kuhana jajca se namreč s časom posušijo v prah in zato jih lahko hranimo več let.«
Velikonočni običaji se začnejo že dva tedna pred veliko nočjo, na cvetno nedeljo. »Pri nas v Prlekiji smo vedno izdelali butarice, ki jim v narečju pravimo presmeci. Pri Gianniju na Primorskem pa ne izdelujejo butaric, temveč na cvetno nedeljo k blagoslovu nesejo oljčno vejico, ki jo potem posušijo in še vse leto ostane v hiši,« pojasni Patricija, nato pa opiše tudi blagoslov velikonočnih jedi. V Prlekiji so košare z dobrotami zelo razkošne. »K blagoslovu smo vedno nesli zajetno košaro živil – od šunke, hrena, potice, kruha … Jaz in moji sestri smo imele vsako svojo košarico, v kateri so bili pirhi, ki se jim je pozneje pridružil tudi kakšen čokoladni jajček, in pa seveda je imela vsaka svojo majhno potico. Na Primorskem so bili bolj skromni.« To potrdi tudi Gianni: »V košari je obvezno pinca, to je masleni kruh, in nekaj pirhov, potica in hren, a vse je v majhnih količinah, medtem ko zdaj Patricija pripravi konkretno košaro. Otrokom je mama spekla meniha, v kitko spleten kruhek, v katerem je bilo tudi trdo kuhano jaje, na katero smo otroci narisali oči, nos, usta. So nam pa starši v Italiji kupili tudi velika čokoladna jajca, ki so imela v notranjosti igračko. Težko smo čakali veliko noč, saj smo šele tisti dan lahko pogledali, kaj je v čokoladnem pirhu.«
Na Trnovem pri Gorici, od koder je doma Gianni, je velika noč v znamenju procesije. »Vse skupaj se začne že ob šestih zjutraj s procesijo po vasi, kjer je že od daleč mogoče opaziti odseve sveč, ki jih s seboj nosijo verniki. S pritrkavanjem v domačem zvoniku vabijo k velikonočni maši, kjer imam jaz nekoliko drugačno nalogo kot drugi verniki. Zame je nekaj posebnega, ko se povzpnem na kor in sedem za orgle. Že vrsto let namreč vsako nedeljo in ob praznikih v cerkvi igram na orgle, ki so res veličasten instrument in mašo naredijo še bolj veličastno.«
Letos si bosta Gianni in Patricija na veliko noč privoščila tradicionalni velikonočni zajtrk, sledilo bo kosilo, na katero sta običajno povabila tudi domačega župnika, a ga lani in letos zaradi ukrepov in skrbi za zdravje ne bo.