Domen Kumer je bil dobro desetletje prisoten na slovenski glasbeni sceni in dosegel veliko uspehov. Težko smo si predstavljali, da bi Domen kdaj opustil glasbo, a z leti se je "najedel" šov biznisa. Opazoval je očeta, ki je bil uspešen in izkušen gradbenik in se želel tudi sam preizkusiti v tem poslu. Njegov oče ni bil navdušen nad Domnovo idejo, precej raje bi ga podpiral pri njegovi glasbeni karieri, saj je bil tudi sam velik ljubitelj glasbe. Predvsem kvintetovska glasba mu je bila po volji, zato je nad njo navdušil tudi mlajšega sina. Njegovi uspešni in kvalitetni izleti v narodnozabavno smer torej niso presenečenje.
A Domen je človek izzivov in akcije, zato se ni pustil prepričati v to, da tudi gradbeništvo ni prijeten posel. Očeta in mamo je celo prepričal, da so se skupaj preselili iz rodnega Maribora v avstrijski Šentilj. Tam je dobro zastavil gradbeni posel, ki je bil nekaj let zelo uspešen, a potem se je zgodil val beguncev, ki je vil ravno skozi njihovo vas v kateri je imel zgrajenih in na voljo za prodajo celo ulico na novo zgrajenih hiš. Tam ni želel nihče več kupovati, Domen pa je ostal brez dohodkov. Znajti se je moral drugače, a v igri je bilo precej denarja tako da bi manko težko nadomestil. Z veliko težavo je splezal iz dolgov, vmes je izgubil očeta, potem pa ni bilo več vprašanje kaj bo počel v prihodnje. Z mamo sta se dogovorila, da prodata hišo in v Mariboru kupita drugo, si jo uredita in se preselita nazaj pod Pohorje. Zdaj je v fazi obnavljanja njunega novega doma, kar mu gre seveda dobro, saj veščin gradbeništva še ni pozabil, hkrati pa je na pomoč poklical svoje glasbene prijatelje, ki mu z veseljem pomagajo pri akciji "DOMČI ZIDA SVOJ DOMČI" . Tako je Domen spretno združil veščine šov biznisa in gradbeništva, a dokler obnova hiše ne bo dokončana, bo njegov dom še vedno v Šentilju.
Moje vrnitve se zelo veselita moji nečakinji. Sploh nisem vedel, da sem tako pomemben del njunega življenja. Zdaj vidim, da sem en pomemben del njunega odraščanja zamudil in poskušam nadoknaditi. Veliko se družimo in tako kot se moja babi, brat in nečakinje veselijo moje družbe, se vsak dan bolj tudi jaz. Ko nisem v najboljši koži, skočim na obisk k nečakinjama in vedno me spravita v dobro voljo. Tako se zabavamo, da pozabim na svet okoli sebe. Res se veselim hiške in vsega kar prinaša selitev." Nam je zaupal Domen.