Braneta Klavžarja spremljamo že mnogo let in skozi njegove pesmi spoznavamo tudi njega in njegovo življenje. Veseli smo, da še vedno ustvarja, veseli da ustvarjalni zagon čutijo tudi vsi ostali člani njegovega ansambla. Sedaj, ko igrajo le še priložnostno, za presenečenja, kot gostje, so občutki še toliko bolj močni. Sedaj je vse še samo za dušo in iz dna srca.
Ansambel Braneta Klavžarja.
Tale pesem, ki jo predstavljamo danes je poklon njegovemu očetu, ljudskemu godcu, ki si je zelo želel, da tudi njegov sin postane muzikant. Oče je veliko igral na porokah in družinskih zabavah, poleg tega pa hodil še v službo, tako da ga je Brane občutil kot nekoga, ki je doma vedno utrujen, medtem ko se je za druge ljudi neverjetno razdajal. Tako je pač godčevsko življenje. Sinu je kupil harmoniko, ko je bil ta še zelo majhen in pričakoval, da bo z veseljem raztegoval meh ter pokazal takojšnje navdušenje. A ker so bili pritiski s strani očeta precejšnji, je bil učinek ravno nasproten. "A otrok, ki raste v okolju, kjer se muzika pogosto sliši, bo verjetno prej ali slej zapopadel tudi sam. Če ima v sebi vsaj nekaj glasbenih genov. Tudi meni se je zgodilo tako. Čez čas sem zgrabil za harmoniko in danes mi zares ni žal. Velikokrat me tolaži in vlije veselje, tako meni kot drugim. Danes sem očetu zares hvaležen." Sklene Brane, ki si želi da pesem sliši tudi njegov oče, četudi že desetletje domuje nad oblaki.
Besedilo za skladbo je napisal gospod Branko Zupanc, ki je z Branetom sodeloval že v preteklosti, tokrat pa jima je ponovno uspelo ustvariti nepozaben glasbeni izdelek, ki bo zvenel še dolgo.
Besedilo za skladbo je napisal gospod Branko Zupanc, ki je z Branetom sodeloval že v preteklosti, tokrat pa jima je ponovno uspelo ustvariti nepozaben glasbeni izdelek, ki bo zvenel še dolgo.
