Preživeti popoldne v družbi Rebeke Dremelj in Nuške Drašček je kot spust po besednem vlakcu smrti. Toliko si imata za povedati, da za novinarska vprašanja in poziranje pred fotoaparatom skorajda ni časa. Razposajenost, nabritost in živahnost deklet, ki ju obe v prihodnjih dneh čaka praznovanje štiridesetega rojstnega dne, prekine samo ležernost in brezskrbnost postrežbe, čeprav je v čudovito cvetočo sivko odeta terasa na hribčku nad Novim mestom, kjer smo se ujele, skoraj povsem prazna. Gruča domačih fantov, ki so po službi prišli na zasluženo hladno pivo, ne more odvrniti pogleda od znanih gostij za sosednjo mizo, poguma, da bi jih kdo res ogovoril, pa vendarle ne zberejo. Ostane pri muzanju, suvanju pod rebra in kazanjem v njuno smer. Prizor, ki sta jih Rebeka in Nuška najbrž doživeli že velikokrat.
Kdaj sta bili nazadnje skupaj?
Nuška: Zagotovo predolgo nazaj. Se pa, če sem čisto odkrita, ne spomnim.
Rebeka: Ti pomagam. Ko sva prišla s Sandijem in prijatelji v Ljubljano na opero Carmen. Takrat sem te prvič videla na opernem odru in bila noro navdušena.
Se spomnita, kdaj sta se spoznali?
Rebeka: Vsaj dve desetletji sta že od tega. Mislim, da je bilo najino prvo srečanje, ko je Nuška pri meni pela spremljevalne vokale. V trenutku sva se ujeli in hitro ugotovili, da sva si značajsko izjemno podobni. In ker pregovor, da iste ptice letijo skupaj, drži, se še vedno druživa.
Nuška: Ta pregovor res drži. Preostalo pa tudi. Najini energiji se preprosto prepletata.
Rebeka, kaj vam je pri Nuški najbolj padlo v oči?
Njena iskrenost, iskrivost, igrivost, neposrednost. To, da nikoli ne ovinkari, mi je kmalu postalo še posebno všeč.
Nuška, in vam pri Rebeki?
Nuška: Njena pojava, njena energija, močna osebnost. Enostavno ne gre, da je človek ne bi opazil, ko vstopi v prostor. Pa pozabiš je tudi ne! Všeč mi je njena neposrednost in to, da ve, kaj bi rada dosegla, in predvsem da ve, kako priti do cilja. Nikoli ni brezglavo trmasta, je vztrajna, poštena in pravična, srčna in vedno dobre volje, pozitivno naravnana.
Rebeka: Zdaj bom še zardela. Objem, stara moja!
Sta tako dobri prijateljici, da si lahko povesta celo, česa druga pri drugi ne marata preveč?
Nuška: Lahko si poveva, s tem da jaz uberem malo bolj diplomatsko pot, Rebeka pa kakor kdaj. Šalim se. V resnici nimava zadržkov, čeprav si pod prste ne gledava.
Rebeka: Z Nuško sva res zelo dobri prijateljici, čeprav ne tičiva ves čas skupaj. Včasih se ne vidiva več tednov, morda celo mesecev, a vendarle vem, da lahko vedno računam nanjo. In ker sva obe taki, da bolje prenašava prvo zamero kot zadnjo, si v obraz poveva vse, tudi tisto, kar je morda moteče.
Rebeka, ste bili kdaj ljubosumni na Nuško?
To vprašanje za naju ni primerno. Nikoli in nikdar nisva ljubosumni. Kvečjemu druga drugi pomagava. Nuško zelo spoštujem in cenim.
Nuška, ste vi na Rebeko?
Ta ženska je vrelec zamisli. V meni sproži navdih, ne ljubosumja.
Obe sta Dolenjki. Kaj je na Dolenjskem najlepšega? Kakšni so Dolenjci?
Rebeka: Jaz načelno nisem Dolenjka. Vse življenje sem Štajerka, zdaj pa živim v Brežicah, ki je del Posavja, in spet nisem Dolenjka. Tako da o samih Dolejncih ne vejm kej dost'! Vem pa, da je Nuška nekaj časa živela v Krškem, sicer se takrat še nisva poznali, in da ta nuklearka na prebivalce v okolici očitno vpliva s prav posebnim čarom, kajne, draga? (smeh)
Nuška: Seveda! (smeh) Tudi jaz nisem Dolenjka, temveč Posavka, Radečanka. V srednjo šolo sem hodila v Celje, korenine po očetovi strani segajo na Primorsko, zdaj živim v Ljubljani, tako da sem en tak 'mali miks'.
Nuška, kako je z vašo hiško? Se že gradi?
Hiška se še ne gradi, trenutno čakamo na gradbeno dovoljenje. Žal se postopki še bolj vlečejo tudi zaradi pandemije.
Rebeka, vi ste verjetno že izkušeni pri gradnji domače hiške. Bi Nuški dali kakšen nasvet?
Nuški sem dala že kup bolj ali manj pametnih nasvetov, povezanih z gradnjo hiše. Predvsem gre za napotke, česa ne dati v hišo, kajti lepe stvari niso vedno nujno tudi uporabne, kar žal spoznaš šele, ko v hiši zares živiš.
Kmalu obe čaka štirideseti rojstni dan. Mislita, da še vedno velja, da se žensk o letih ne sme spraševati?
Nuška: Odvisno od človeka in situacije. Sama se s številkami ne obremenjujem.
Rebeka: Jaz se iz te štiridesetletnice ves čas nekoliko norčujem in trdim, da jih sploh ne bom štirideset, temveč 20 + 20, in to v letu 2020. V svoji koži se zelo dobro počutim. Sem srečna in izpopolnjena. S tem, da bom imela kmalu spredaj štirico, se ne obremenjujem in verjamem, da ne bo nič drugače kot zdaj, ko jih imam še 39.
Sta kdaj skrivali svojo letnico rojstva?
Rebeka: Tega pa res nikoli nisem počela.
Nuška: Tudi jaz ne. Je pa res, da moram čedalje večkrat pomisliti in izračunati, koliko let imam. Številka, ki jo nosim, pač ne odraža mojega počutja. Dolgo sem se počutila stara 24 let. V tako stanje sem zapadla, še preden sem jih imela toliko, in je trajalo tudi še po tem, ko sem že imela kakšno leto ali dve, tri več.
Kako se sicer spopadata z leti? Sta ob kakšnem rojstnem dnevu že doživljali krizo?
Rebeka: Kriz ob svojih rojstnih dneh do zdaj nisem poznala, čisto lahko pa se zgodi, da me 'rukne' po štiridesetem. Nikoli ne veš, ker življenje gre pa res absolutno prehitro mimo in sploh mi ni jasno, kako se je vse tako hitro odvrtelo. Sploh teh dvajset let mojega šovbiznisa je minilo, kot bi mignil. Ko ima človek enkrat otroke, čas teče še hitreje.
Nuška: Krizo? Ne. Verjamem, da številke ne opredeljujejo ljudi. Človek je veliko več kot skupek nekih cifer.
Kaj menita o lepotnih posegih? Najbrž niso več tabu tema in jih v 21. stoletju ni treba več skrivati. Sta si že dali kaj popraviti?
Nuška: Sama si posegov do zdaj še nisem privoščila. Morda pa me kdaj zagrabi tudi to. (smeh)
Rebeka: Lepotni popravki res ne morejo biti več tabu tema. Sem že bila na botoksu, o čemer sem tudi pisala, videoposnetke tretmajev pa objavila na svoji spletni strani nepremagljiva.si. Samo da so posegi v normalnih mejah in ženska ne postane spaček.
Bosta, če bodo razmere s koronavirusom to dopuščale, letos praznovali rojstni dan? Kako?
Rebeka: Praznovala bom izključno v krogu svojih najbližjih.
Nuška: Nikoli nisem na veliko praznovala rojstnih dni, prav nič drugače ne bo letos.
Kakšna darila imata sicer radi?
Nuška: Takšna, v katerih se vidi, da obdarovalec vidi vame. Lahko je tudi samo roža ali nekaj besed.
Rebeka: Rada imam uporabna darila.
In kaj najraje podarjata sami?
Rebeka: Predvsem sem znana po tem, da presenečam ljudi, kar pa ne velja v nasprotno smer – sama presenečenj sploh ne maram.
Nuška: Sem velika zagovornica podarjanja knjig.
Kako sta preživljali čas, ko smo bili zaradi koronavirusne bolezni v karanteni?
Rebeka: Prvi teden je bil čisto zmeden. Ko sva se s Sandijem usedla in naredila urnike, pa je naše življenje postalo veliko lepše. In če bi še kdaj morali tako preživljati čas, ne me napačno razumeti, najbrž sploh ne bi bilo nič narobe.
Nuška: Karantena je bila zame velika preizkušnja. Sredi ustvarjalnega zanosa sem čez noč ostala zaprta med štirimi stenami. Za nekoga, ki je vse življenje vajen kreativnega ustvarjanja, je to res hud šok. Nadomestilo sem našla v obrtniškem delu. Barvala sem ograje in stene, izdelovala klopce in podobno.
Kako sta se lotevali učenja z otroki?
Rebeka: Šajana je velikokrat zjutraj jamrala, da ne bi šla v šolo, med karanteno je pa komaj čakala, da se bodo vrnili v šolo, tako da se najbrž kot učiteljica nisem ravno izkazala. Vseeno smo drugi razred končali, kot se spodobi.
Nuška: Dva dni sva z Luko potrebovala, da sva ujela pravi ritem, naprej je šlo brez težav. Najin pouk se je vedno začel s telovadbo, da se je glava zbudila. No, meni je dodatno pomagala še kava. (smeh)
Kakšni so sicer vajini otroci? Vidita sebe oziroma svojega moža v njih? Pri katerih potezah, navadah, lastnostih?
Rebeka: Hčerki sta si med seboj zelo različni. Za starejšo Šajano pravijo, da je po značaju povsem podobna meni. Zelo je samostojna, zna se vživeti v čustva drugih. Mlajša Sija, sicer je stara šele tri leta, pa se za zdaj zdi čisto sestrino nasprotje. S Sandijem se trudiva, da bi jima bila tak zgled, da bosta obe odrasli v čuteča in družbeno odgovorna človeka.
Nuška: Naš Luka zelo čuti soljudi, je umetniška duša, rad riše, zelo je zvedav in daje občutek, da je zadovoljen otrok. V njem vidim svojo trmo, verjamem, da mu bo pozneje v življenju prišla prav.
Si vzameta z možem čas samo za vaju? Kako pogosto? Kaj takrat najraje počneta?
Rebeka: Z možem si občasno vzameva čas za naju. Sva šla na primer že sama na počitnice v Turčijo, pa tudi romantične vikend pakete si privoščiva. Takrat si dovoliva biti tako čustvena, zabavna in intimna kot pred dvajsetimi leti, ko sva se spoznala, in neizmerno uživava, ko se spet ujameva.
Nuška: Midva z Miho skupne trenutke ujameva ob kakšni večerji ali gledanju filmov.
Kje bosta letos preživeli poletje, počitnice?
Rebeka: Na hrvaški obali. Žal naše tradicionalne počitnice na Maldivih odpadejo, čeprav smo že januarja kupili letalske vozovnice.
Nuška: V Sloveniji. Raziskovalno.
Kdaj sta imeli zadnji nastop? Kaj najbolj pogrešata, kadar nista na odru?
Nuška: Na gradu Strmol večer šansonov, ki znajo poskrbeti še za posebno čaroben preplet energije med nastopajočim in občinstvom. To sem med karanteno najbolj pogrešala.
Rebeka: Po več mesecih premora sem na odru ponovno stala pred tremi tedni v manjši kavarni. Koncert je bil akustičen in ne morem povedati, kako zelo sem uživala. Nastopanje resnično pogrešam, a sem na srečo tako zelo zaposlena s svojim spletnim mestom nepremagljiva.si, da nimam časa za razmišljanje in sanjarjenje, kako lepo bi bilo stati na odru.
Rebeka, katera Nuškina pesem vam je najbolj všeč?
Rebeka: Pesem, ki jo je posnela z Jacquesom Houdekom. Najbolj uživam, kadar pride Nuška k meni domov, in ko se na teraso spusti mrak, prižgem luči, ona pa mora peti samo meni. Njen glas boža dušo in solze kar same lijejo po licih.
Nuška: Kako lepo!
Nuška, katera Rebekina pa vam?
Pojdi z menoj, pri kateri sama pojem spremljevalne vokale, in Še verjamem, kjer sta čudovita tako besedilo kot videospot, v katerem je Rebeka taka, kot jo jaz poznam.
Nuška, kaj bi zaželeli Rebeki za štirideseti rojstni dan?
Čim več iskrenih pogovorov, čim več iskrenih ljudi, čim več iskric! Da tvoj notranji ogenj nikoli ne bi ugasnil, da bi te vleklo tako kot doslej in da bi se ti vse ideje in cilji zložili tako, da boš sama najbolj zadovoljna. Veliko sreče, pa seveda ljubezni! Ne smem pozabiti zdravja, ki spada v prvo vrsto, vse drugo pride.
Rebeka, in vaše voščilo Nuški?
Ostani nepremagljiva še naprej, na vseh svojih področjih. Zajemaj življenje z veliko žlico, tako kot ga znaš samo ti! Naj ti zdravje služi še zelo dolgo in zavedaj se, da vsega bo, ko bo ljubezni spet dovolj. Vse najboljše!