Nekateri prisegajo na strogo realnost, dejstva in številke. Pri njih ni prostora za pravljice, bajke, duhove … Vendar pa ne glede na to, kako realni smo, ljudje čisto po tihem verjamemo, da obstajajo sile, ki nam v življenju bodisi pomagajo bodisi škodujejo. In se ravnamo po nekih obredih, da bi priklicali dobre in daleč stran odgnali slabe. Znani Slovenci so nam zaupali, kako vraževerni so in kaj jim pomaga »imeti srečo«.
Eva Černe, pevka
»Sem kar vraževerna. Kadar vidim dimnikarja, se vedno primem za gumb, kadar gre čez cesto črna mačka, moram pljuniti čez ramo. Sama berem tudi iz kart, to me je naučila moja pokojna babica. Glede vraževerja pred nastopi pa si v opernih hišah vedno rečemo: 'Toi, toi, toi,' kar je podoben izraz kot zlomi si nogo. Naj bi veljalo, da če ti kdo reče srečno, to ravno pomeni nesrečo na odru, tako da bodite pazljivi. Prav tako je v opernih hišah vraževerje, da če ti kdo izreče: 'In bocca al lupo!' (v usta volka), se moraš odzvati s: 'Crepi il lupo!' (naj volk pogine). S tem si zaželimo srečo na odru. Velikokrat pa tudi na oder rada stopim z desno nogo, ker je desna moja srečna stran.«
Andreja Makoter, pevka
»Pravijo, da je imelo vraževerje pozitivno vlogo v človekovem razvoju in da celo vpliva na njegovo obnašanje. Sama sem o tem prebrala veliko literature – od obredov na Škotskem, v Nemčiji, do načrtovanja otrok v Aziji v srečnem letu in do tega, da lahko tudi stres sproži vraževernost. Tudi izvor petka, 13., ni znan. Nikoli se nisem prijemala za gumb, ko sem videla dimnikarja, čeprav so mi starši vedno govorili, še ko sem bila majhna. Tudi svojega otroka ne posiljujem s tem. Ne verjamem v črno mačko, ne dam za mašo, ko se zgodi kaj lepega, nimam nobenega amuleta za srečo. Zame je sreča že to, da se vsako jutro zbudim živa, da je moj otrok zdrav, da dobro opravljam vlogo matere in da sem obkrožena z redkimi, a dobrimi ljudmi. Za srečno življenje je potrebno zelo malo. Prej kot to spoznaš, bolje je!«
Žiga Lakner, pevec
»Nisem preveč vraževeren, vendar se vseeno, kadar vidim dimnikarja, primem za gumb. Tudi kadar hodim po gozdu in slišim peti kukavico, se primem za denar, če ga morda imam v žepu. Sem pa bolj realen kot vraževeren. Vraževernost se prenaša iz roda v rod in se s tem širijo te 'misli'.«