Najina zveza se je močno spremenila

Rebeka Dremelj.jpg

Valentinovo je praznik, ki je za Rebeko in njenega moža Sandija hkrati obletnica njune ljubezni. Letos praznujeta že 21. leto skupne poti. Njuna zveza je v teh letih doživela vzpone, pa tudi kakšen padec, ampak zelo očitno je, da sta skupaj zadovoljna in izpopolnjena. Sprva sem nameravala govoriti z obema skupaj, a se mi je zdelo, da bosta še bolj iskreno govorila, če ju 'zaslišim' ločeno. Sandi sicer ni ljubitelj medijev, ampak tokrat je iskreno spregovoril, tudi o tem, kako se je z ženino prepoznavnostjo spremenilo njegovo življenje.

Zadnjih nekaj let ste se malo umaknili z odrov v družinsko zavetje. Imate torej zdaj končno več časa zase in svoje bližnje?

Ne bi rekla, da sem se umaknila, saj nastopam, še vedno pojem, le da sem prišla v fazo, ko rečem tudi ne. Ne da se mi, ali pa ne, je premalo plačano, ali pa ne, zdi se mi, da ni to zame … Šovbiznis zahteva celega človeka, to ni osemurni delavnik. Sama sem si postavila omejitve, saj nisem želela biti še naprej dosegljiva noč in dan kot prej, ko še nisem imela dveh majhnih otrok.

5_rebeka dremelj obletnica.jpeg
rebeka dremelj
osebni arhiv


Prioritete v življenju so se z njima torej spremenile.
Seveda. Postavila sem si mejo, da se od treh popoldne, ko grem po hčerki v šolo in vrtec, ne oglašam več na telefon ljudem, ki so povezani s službo. Oziroma če vem, da ni nujno potrebno, da ne gre za življenje ali smrt in da lahko počaka do jutri zjutraj. Ker je bilo biti dosegljiv 24 ur na dan res naporno. Opazila sem, da sem se takrat izgubila. Zjutraj sem uredila in oddala otroke, potem sem delala v t. i. službi, popoldne sem bila predana mama, zvečer sem odgovarjala na klice in elektronsko pošto, na koncu pa sem ugotovila, da nisem imela zase niti petih minut. Zato sem si reorganizirala življenje, da imam nekaj časa tudi zase. Vem, da si to zaslužim, da je tako prav, in na koncu dneva, glej ga zlomka, smo vsi še naprej živi in zdravi. (smeh)

Je bila to posledica pritiska medijev oziroma okolja, v katerem delujete, na vas?

Ne. Mislim, da gre predvsem za vzorec, ki ga nosim v sebi. Mama in oče sta vse naredila za nas in bila izjemno predana nama z bratom. Oče mi je vedno govoril, da nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še bolje. Vprašanje je, ali je to dober ali slab vzorec, saj tako nikoli nimaš občutka, da je nekaj dovolj dobro. Stanovanje tako nikoli ni dovolj pospravljeno, otroci niso dovolj pridni in nenehno hrepeneti po neki popolnosti zna biti res kar naporno, ja … Potem pa je tukaj še medijski svet, ki ti pri hrepenenju po popolnosti ne dela ravno usluge. 

Rebeka.jpg
Rebeka Dremelj
oa

To vodi tudi v izgorelost ...

Res je, to je dobra pot v izgorelost, kar sem na srečo pravočasno spoznala.

Ste boljši v iskanju rešitev zase tudi zaradi bolezni, preživeli ste raka.

Seveda. Pred boleznijo sem razmišljala enako kot velika večina drugih, ki se jih bolezen ni dotaknila: da se nam kaj takega ne more zgoditi. Ženske si nalagamo res veliko bremen na ramena. Naš procesor v glavi dela na res noro hitrih obratih in naš disk je tako zelo zapolnjen, da ga niti najhujši računalniški friki ne bi razvozlali. Zelo veliko se tudi vrtimo v enem in istem ritmu, služba, otroci, kosilo, pranje, likanje … Zato hitro pademo v začaran krog. In če se ne znamo pravočasno videti, slišati, ustaviti, nas to zagotovo pripelje do izgorelosti. 

Zakaj pa je tako? Zakaj se ženemo čez svoje meje?

1_rebeka dremelj maldivi.jpg
Priljubljeno pevko in njenega moža so sanjski otoki že lani tako navdušili, da so se že pozimi odločili, da bodo tudi letos tam preživeli družinske počitnice.
Osebni arhiv

Ne vem, čeprav je verjetno odgovor v času, ki ga živimo. Če ne bi opravljala dela, ki ga imam, bi se najraje vrnila v čase brez televizije, spleta in druge tehnologije. Svet je šel v čudno smer. Vsak naš korak danes beležijo, beležimo, zelo tanka je meja med zasebnostjo in poslovnostjo. Poleg tega vsi, ki ti pošljejo recimo sporočilo, pričakujejo odgovor takoj. Če se ne javiš na Viber, te kličejo na Whatsapp, tu sta še Messenger pa Instagram pa … Ah, lepo vas prosim. Noro. Ne vem. Kar malo se bojim, v kaj se bo to vse skupaj spreobrnilo čez približno 20 let.

Pa vam je kdaj žal, da ste v življenju ubrali to pot, da ste postali medijska osebnost?

Ne. To sem se odločila zavestno. Želela sem postati pevka, kar pomeni, da sem posledično tudi medijska osebnost. To za seboj potegne pozitivne in negativne stvari – kot v vsakem drugem poslu. Kot zunanji opazovalec ne moreš soditi drugega, če ne živiš njegovega življenja, saj je lahko navzven vse videti lepo, v resnici pa je drugače. In obratno, seveda. Vsak nosi svoj križ in težave, zato je medijsko življenje kot katerokoli drugo. Dokler nisem imela otrok, je bilo življenje glede razporejanja prostega časa bolj na moji strani. Zdaj je na trenutke življenje hektično, saj včasih niti na stranišču nimaš več pravega miru. Je pa res, da je po drugi strani življenje tako zelo drugačno od življenja pred otroki, toliko bolj polno, toliko lepše in hkrati tudi toliko bolj naporno. Nikoli več se ne bi se vrnila v čas pred otroki. Nikoli ... No, morda samo za kakšen večer. (smeh)

Otroci (večinoma) vedno prej pokličejo mamo kot očeta, ni res?

Pri nas je tako, da se mama največkrat prej odzove kot ati, in mama je ena sama. Saj poznate to, kajne? (smeh) Že v mali šoli smo peli pesmice Mamica je kakor zarja, srček njen je zlat ... Dejstvo je, da je ati, vsaj pri nas je tako, veliko manj obremenjen kot mami, saj v večini primerov jaz rešujem aktivnosti otrok ali dirigiram, kam je treba peljati kakšnega otroka. In to otroci seveda začutijo. Zato vedno pričakujejo od mame, da bo vedela. V neki predstavi se je komik pošalil, da ima ati vedno samo eno vprašanje: »Kje je mami?« Ker me po sedmih letih še vedno sprašuje, koliko sirupa proti vročini potrebuje otrok, mi je povsem jasno, da glede tega nisva na isti ravni. (nasmeh) Ko otrok zboli, sem jaz z njim doma, jaz si vzamem čas in se pozanimam o bolezni. Zato on vpraša mene, kar je tudi logično.

3_Rebeka Dremelj.jpg
Rebeka Dremel
Osebni arhiv


Ženske in moški
smo si različni. Ste vi sprejeli, da Sandi ni kot vi? Vsemogočen, če se lahko tako izrazim?

Največkrat to zagotovo sprejmem, ja, da smo ženske z Venere (vsaj tako pravijo), moški pa z Marsa. Ko pa pride trenutek, ko je vsega preveč, takrat pa tudi ne sprejmem. Jasno in glasno znam povedati, da sem poročena z Zemljanom, in ne z Marsovcem. Včasih se celo kar malo sprijaznim, da imam tri otroke. Novodobne mame znamo delati iz otrok psihične invalide, ker vse delamo namesto njih, in mnoge poznam, ki to delajo tudi iz svojih soprogov. Kolikor mu naložiš, bo naredil, če pa želimo vse opraviti same, je naš problem. Sandi bi naredil popolnoma vse za nas tri, poleg tega zna biti nadvse zabaven očka in tudi odgovoren, takrat ko je treba.

S Sandijem sta skupaj že 21 let, ravno na valentinovo praznujeta obletnico. Kako se je v teh letih spremenila vajina zveza?

Najina zveza se je močno spremenila. Na določenih področjih je zrasla, na določenih pa je tudi nazadovala. Midva funkcionirava zdravo in razumsko, mislim pa, da se je življenje z rojstvom otrok meni spremenilo precej bolj kot njemu. Včasih sem se zvečer spomnila, spakirala kovčke in odšla v Sarajevo, od Šajaninega rojstva pa nisem bila več recimo tam. Sarajevo je seveda le metafora. Sandi gre že od nekdaj isto uro v službo in se iz službe vrne po osmih, devetih urah, zato ima tudi bolj urejeno poslovno življenje, kot ga imam jaz. Nima veliko nadurnega dela, ni mu treba delati zvečer, lahko gre spat, kadar želi, ker nima večernih nastopov itd. Tako da menim, da sem se z rojstvom otrok jaz zagotovo veliko bolj spremenila kot on.

Ali sta danes bolj starša ali pazita, da sta tudi partnerja?

V določenem obdobju prideš v fazo, ko ugotoviš, da si se kar malo izgubil. To je takrat, ko so otroci res majhni in te potrebujejo ves čas. Če bi imela dva sedemletna otroka (Šajana ima zdaj sedem let, op. a.) bi bilo zagotovo že bolje, zdaj pa je mlajša Sija stara le tri leta in me res kar naprej potrebuje. Tega se tudi zavedava. Zato sva začela obnavljati najino zvezo in se bolj posvečati temu. Decembra sva na primer kar sama šla v Istanbul, kjer sva ugotovila, da znava biti še vedno zelo zabavna drug do drugega, da se znava nasmejati in pogovarjati o stvareh, za katere doma nimava časa. Odločila sva se, da si bova večkrat vzela čas za naju, zato sva pred kratkim na primer že šla tudi v Opatijo za eno noč. Morda se bo komu to slišalo čudno, ampak menim, da si je treba vzeti čas za partnerja, in ne le poslušati »mami in ati«. Kakšne starejše gospe rade povedo, kako so to reševale one, vendar je bilo včasih življenje drugačno. Včasih niso imeli polnih možganov vseh mogočih informacij, tudi nepotrebnih, seveda … Včasih so bili starši doma ob dveh ali treh popoldne, danes pa se pričakuje, da človek ob vsaki uri odgovarja na elektronska sporočila svojih šefov.

Povejte nam kaj o svojih dekletih. Kaj vse znata, na primer?

Znata veliko. Šajana se mi zdi še posebej samostojna. Ravno zadnjič me je neka mama čudno pogledala, ko sem ji povedala, da gre Šajana včasih domov z avtobusom. Pri sedmih letih? Okarala me je. Zdi se mi namreč prav, da se nauči samostojnosti, saj s tem krepi tudi svojo samozavest. Saj smo tako domov hodili tudi mi, zdaj pa nas strašijo, kaj vse bi se lahko zgodilo. Ampak roko na srce – res ne vem, kdaj sem slišala, da so v Brežicah ugrabili kakšnega otroka. Ja, zagotovo se to lahko zgodi, ampak če bomo gledali samo na to, kaj bi, če bi, je najbolje, da smo zaprti doma za štirimi stenami in molimo Boga, da se nam strop ne zruši na glavo. Obe sta mali nomadki in nimata težav prespati kjerkoli. Sija bi že pri treh letih rada spala pri prijateljici, določene mame pa mi pravijo, da njihovi otroci pri sedmih letih ne želijo spati drugje kot doma … Jaz s tem nikoli nisem imela težav in vidim, da sta hčerki isti. Veliko sem brala nasvete Marka Juhanta in menim, da so nekateri res odlični in se jih sama ne bi nikoli spomnila. Zavedam se, da nisem pojedla vse pameti vsega sveta, zato te nasvete z veseljem uporabim. Zadnjič mi je prijatelj svetoval, naj se ne sekiram, ker mi bo zagotovo nekje spodletelo, kot spodleti vsakemu staršu, pa naj se še tako trudi … (smeh)

Sta vaša starša naredila kakšno napako?

Zagotovo sta kje naredila kaj narobe. Morda bi bilo bolje, če bi me vzgojila v malo bolj egoistično bitje, v manj empatično in manj perfekcionistično osebo. 

Torej niste ponosni na te svoje lastnosti?

Seveda sem. Malo se šalim. Taka sem in to me izpopolnjuje, čeprav me po drugi strani tudi obremenjuje. Ko slišim kakšno slabo informacijo na televiziji, se sekiram še tri dni in premlevam o tem … Pred boleznijo se nisem niti zavedala, koliko šteje moj glas. Ko sem pozneje, ko sem delila svojo zgodbo z javnostjo, dobila zahvale ljudi, ki sem jih opogumila in jim spremenila življenje, pa sem se zavedala moči, ki jo imam kot prepoznavna osebnost. Ko želim pomagati drugim, pa zna to včasih škoditi meni, zato je treba najti pravo ravnotežje.

Torej se vam zdi, da je treba prepoznavnost izkoristiti za nekaj dobrega?

Če imam to možnost, ne vem, zakaj ne bi. Sama prepoznavnost se mi dolgoročno verjetno ne bo obrestovala in me izpopolnila. Veliko bolj izpolnjujoče je, če pomagaš še drugim.


Ko je prišla v javnost novica o vaši bolezni, so se nekateri celo šalili, češ da so te informacije le stvar reklame. Ali vas jezi, da imajo ljudje do vas tovrstne predsodke?

Vsakemu izmed nas se na življenjski poti kdaj zgodi krivica. Ker sem medijsko prepoznavna, o meni in mojih težavah razglablja več ljudi kot o nekom drugem. V vsakem primeru se bo mene moja krivica dotaknila tako, kot se vas dotakne vaša. Mislim, da so me ljudje po bolezni in pisanju bloga začeli dojemati drugače, še vedno pa se najdejo taki, ki se čudijo, da me sploh kdo najame, saj sem očitno vse prej kot človek. Še vedno verjamem, da se za dobrim konjem kadi. To ne pomeni, da se hvalim s svojim videzom, ampak da sem močna osebnost. Moji uspehi ali moj glas gredo določenim v nos. Ob tem lahko rečem le: »Kaj je tako žalostnega v ljudeh, da vstopajo v življenja drugih.« (zapoje refren pesmi Tošeta Proeskega s tem besedilom, op. a.) Naučila sem se, da se nimam pravice vtikati v druge, saj nisem nič bolj pametna ali neumna od drugih. Nihče nima pravice ocenjevati, kaj je za drugega prav in kaj ne. Nekateri polnijo svoj ego z ocenjevanjem drugih in tem, kaj bi ti drugi morali narediti, s tem pa le kažejo, kako prazno je njihovo življenje. Če imaš vse urejeno pri sebi, ti je vseeno, kako živijo drugi. Vsak od nas ima veliko dela pri sebi, vendar se ne znamo pogledati. Mene drugi ne zanimajo, recimo, ker še na svojem podstrešju nimam vsega pospravljenega.

SANDI ŠKALER

Se še spomnite, zakaj ste se zaljubili v Rebeko?

(smeh) Seveda se. To je bilo že leta 1998, ko sem ji ustavil avto na štop, a je takrat nisem peljal domov, ker je šla v drugo smer. Kar tri mesece sem zbiral pogum, da sem jo 14. 2. 1999 povabil na prvi zmenek.

Je Rebeka po 21 letih še kaj podobna tistemu dekletu, ki vam je zmešalo glavo?

Seveda je. Rebeka je skrbna, prijazna, empatična, sočutna, nežna, stroga, organizirana. Vse v enem. Paket vsega. Poznate tisto iz Forresta Gumpa: »Življenje je kot bombonjera, nikoli ne veš, kaj boš dobil.« No, takšno je življenje z Rebeko. Nikoli ne veš, kaj te čaka, česa se bo spet spomnila, zato je življenje z njo tako zelo zanimivo.

Rebeka Dremelj z možem Sandijem Škalerjem.jpg
Rebeka z možem Sandijem
Mediaspeed

Vsekakor je bila za vas gotovo velika prelomnica, ko je vaše dekle postalo javna osebnost. Kako ste sprejeli, da ste tudi vi občasno zanimivi za medije?

Poskušam biti čim manj, zato se tudi nisva velikokrat pojavljala skupaj, saj nisem človek, ki bi ga mediji zanimali. Iskreno, tudi na tale intervju odgovarjam izključno zaradi Rebeke.

Moški navadno o svojem partnerskem življenju niti prijateljem ne povedo veliko. Pri vama pa so mediji pisali o zaroki, poroki, o prepirih – pravih ali namišljenih. Kaj je to pomenilo za vas?

Midva sva skupaj rasla skozi celo njeno medijsko pot, zato sem čez vse – dobre in slabe stvari – šel skupaj z njo. Skupaj sva se smejala, se jezila, velikokrat sem jo tolažil, ko je zaradi laži jokala ... Vendar sem vse to tudi sam vzel kot del njenega poklica, in ker jo imam rad, se mi zdi, da je to edini pravi način.

Je bila za vas prelomnica, ko je Rebeka zbolela?

Ni bila prelomnica, je pa bila streznitev, da se tudi njej lahko zgodi kaj, česar si nikakor ne bi želel. Velikokrat jo poskušam malo zabremzati, ustaviti, ker se mi zdi, da prehiteva samo sebe, ampak to je pač Rebeka. Vedno korak pred vsemi nami.

Kako pa se je vajina zveza spremenila, ko sta postala starša?

Načeloma zvezo poskušava kar voziti tako, kot sva jo prej, s tem, da sva veliko bolj obremenjena. No, iskreno, jaz manj kot ona. Je pa res, da ji poskušam priskočiti na pomoč, kolikor se le da in kolikor le znam. Zavedam se, da sva partnerja v zvezi, zato si tudi želim funkcionirati partnersko.

Je res, da Rebeka postori večino obveznosti doma?

Večino v povezavi z otroki, ker prehiti vse, ki smo imeli namen kaj narediti namesto nje. (smeh)


Zakaj imate radi svojo ženo?

Ker je takšna, kot je, do vseh. Do mene, do tebe, do njiju, do njih. Ne pretvarja se. Pove, kaj si misli, je oseba, na katero lahko vedno računaš, da ti bo pomagala. Poleg tega pa je seveda mati mojih otrok, je lepa in rad jo imam …


Kaj pa vam gre pri njej najbolj na živce?

Hm ... To, da je »kontrol frik«. Da ne glede na to, kako zaupa, še vedno za vsak primer preveri.


Kdaj pa ste bili nanjo najbolj ponosni?

Neštetokrat sem že bil. Najbolj pa, ko je rodila prvo in drugo hčer. S ponosom gledam, kako dobra in predana mama je.

Objavljeno v reviji Obrazi št. 2, 13.2.2020

Deli na

Kje se nas sliši:

  • | 94.9 MHz | Ljubljana z okolico
  • | 95.5 MHz | Novo mesto z okolico
  • | 95.5 MHz | Celje z okolico
  • | 96.7 MHz | Sevnica (Posavje)
  • | 95.9 MHz | Brežice, Krško (Posavje)
  • | 88.7 MHz | Dobova, Bizeljsko

Kje smo vidni:

  • | SIOL | Kanal 660
  • | TELEMACH | Kanal 130
  • | AMIS | Kanal 423
  • | T-2 | Kanal 78
  • Večina ostalih kabelskih operaterjev
Radio veseljak logotip noga

Vse pravice pridržane © 2021