Mati in oče sta odšla s trebuhom za kruhom
Mama in oče sta se v Ljubljano preselila z dolenjskega podeželja ter se tako kot številni odpravila s trebuhom za kruhom. Nace se še zdaj spominja, da mu je mama v povezavi s tem večkrat povedala, da sta z očetom od doma odšla z majhnim kovčkom, pa še v tem je bilo bolj malo.
Mati je bila ob Nacetovem rojstvu stara trideset, oče devetindvajset let, kar je bilo za tiste čase kar pozno. »Takrat so bili drugi časi. Po mamo je prišel tovornjak iz papirnice, ki jo je odpeljal v porodnišnico, saj so bili taksiji takrat zelo dragi.« Oče je namreč delal kot vratar v Papirnici Vevče, mati pa je doma opravljala delo šivilje. Po rojstvu Naceta, 16. junija 1958, je spet nastopila »taksi služba Papirnice Vevče«, ki je Naceta in njegovo mamo pripeljala iz porodnišnice domov. Sprva so živeli v starejši večstanovanjski hiši v Vevčah, leta 1963 pa so se preselili v novozgrajeno hišo, prav tako v Vevčah, kjer Nace Junkar živi še danes. »To so bili drugačni časi. Bila je kar revščina. Imel sem ene hlače za 'ta bolš' in ene hlače za vsak dan.«
Šolanje
V osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Polju, saj je v Vevčah ni bilo, je bil do petega razreda odličnjak in oče je s ponosom vsako leto podpisal Nacetovo spričevalo ob zaključku šolskega leta. A ko je ob koncu petega razreda domov prinesel prav dober izkaz, ga oče ni želel več podpisati, mati prav tako ne in Nace je spričevalo podpisal kar sam. »Od takrat nista videla niti enega spričevala, opravičila in ničesar drugega.« Tudi za maturo, ki jo je opravljal jeseni, saj si je v zaključnem letniku gimnazije pridelal dva popravna izpita, doma niso vedeli.
Oče je vztrajal pri harmoniki
Oče je kot zavedni Dolenjec hotel, da se Nace nauči igrati harmoniko, medtem ko sta bila Nace in mama bolj navdušena nad klavirjem. A prevladala je očetova volja in Nace Junkar je ob vstopu v osnovno šolo moral tudi v glasbeno šolo, da bi se naučil igranja harmonike. »Takrat je bilo tako, da smo morali v prvem in drugem letniku obiskovati t. i. pripravnico, kjer smo prepevali, se učili not. Bilo je prijetno, a za instrument smo poprijeli šele v tretjem razredu glasbene šole.« Poleg glasbene šole se je z veseljem udeleževal tudi dramskega krožka ter že od prvega razreda osnovne šole tudi pevskega zbora, saj so njegove profesorice spoznale, da je za to nadarjen.
Odločilni trenutek zanj je prišel v petem razredu osnovne šole, ko je igral Vandotovega Kekca v dramskem krožku. »S tisto predstavo smo šli povsod in kot zanimivost lahko povem, da smo vedno odšli tudi v Psihiatrično bolnišnico Polje. Imeli so čudovito dvorano.«
Čim prej do kruha
V tistih časih je veljalo vsesplošno prepričanje, da je najbolje, če čim prej prideš do službe, kruha … »Oče se je dogovoril v papirnici, da se bom izučil za orodjarja, in ne vem, kako jim ga je uspelo prepričati, da sem se lahko vpisal na gimnazijo. Verjetno je tudi zato, ker sta naši sosedi že hodili na poljansko gimnazijo.« Tako je svojo pot učenosti nadaljeval na gimnaziji Poljane. »Dve leti mi je kar dobro šlo, a v tretjem letniku sem imel popravni izpit iz fizike.«
Pri Kseniji Vidali
V času vstopa v gimnazijo ga je sosed peljal tudi do profesorja Andreja Jarca na Akademijo za glasbo, ki jima je povedal, da v Ljubljani uči svetovna primadona, gospa Ksenija Vidali. »Sosed mi je ob tem rekel, da je to perfektna pevka ter znano ime. Profesor Andrej Jarc je nato uredil, da me je gospa Ksenija Vidali pozneje na svojem domu poslušala. Povedala mi je, da mora biti fant star osemnajst let, da ga sprejme. Ker sem imel takrat šestnajst let in pol, sem se zlagal, da jih imam osemnajst, da bi me sprejela. Spominjam se, da mi je rekla, da sem neobdelan kos zelo kakovostnega lesa.« Čeprav so Nacetu Junkarju že takrat ponudili, da bi lahko svoje znanje izpopolnjeval tudi na akademiji za glasbo, vzporedno s šolanjem na gimnaziji, se je raje odločil za študij solo petja pri gospe Kseniji Vidali. »Takrat se je pokazalo, kako pride v življenju vse prav, saj mi je znanje, ki sem ga predhodno usvojil v nižji glasbeni šoli, še kako koristilo.«
Delo v operi
Leta 1977 je bilo v Ljubljanski operi tekmovanje mladih pevcev in Nace Junkar je bil takrat eden izmed štirih najboljših, ki mu je bila ponujena tudi služba v Ljubljanski operi. V Nacetu pa se je porajal dvom, ali bi bilo to delo primerno zanj, saj se je bal, kaj bo, če bo z glasom kaj narobe, zato je z odločitvijo še malo počakal. »To je bilo ravno v času mature. Zaradi stalnega nastopanja v Šentjakobskem gledališču in vodenja šolskega zbora na poljanski gimnaziji sem v šoli malo popustil in rezultat sta bila dva popravna izpita.« Poleg vsega je sledilo še pevsko tekmovanje v Trevisu in namesto da bi se Nace odpravil na popravna izpita iz matematike in fizike, se je odpravil na tekmovanje. Šolanje je nameraval nadaljevati na AGRFT, a si je pozneje premislil in se vpisal na pedagoško akademijo. Ko se je nekega večera vračal iz Drame, je srečal direktorja opere. »Maestro me je ob srečanju vprašal, zakaj se nisem odločil za zaposlitev v operi. Povedal sem mu, da sem želel zaključiti študij in da se mi ravno naslednji dan začne zadnji semester. Odvrnil je, da to lahko opravim kar ob delu v operi in naj se naslednji dan ob pol devetih zjutraj oglasim v njegovi pisarni. Tako sem 1. marca 1979 odšel v zadnji semester pedagoške akademije in hkrati je bil to tudi prvi dan moje službe v ljubljanski operi.«
Služenje vojaškega roka
Na vojaških vajah leta 1980 je Nace Junkar spoznal Ota Pestnerja. »Ko smo čakali avtobus v Tivoliju, sem odšel do njega in se prestavil.« Oto je takrat napisal pesem in z njo sta prvič skupaj v duetu nastopila na Blokah na prireditvi v sklopu vojaških vajah. To je bil tudi njun prvi skupni nastop.
Ko sta pozneje skupaj služila vojaški rok v Ajdovščini in večkrat tudi že skupaj nastopila, je moral Oto Pestner zaradi nastopa na Melodija morja in sonca nekega dne vojašnico zapustiti in na večerni prireditvi ga je zamenjal Nace Junkar. »Tisti večer sem doživel aplavz in neko intimo z mikrofonom, česar prej nisem poznal.« V tistem času sta nastali tudi pesmi Naj bo ta ples le za naju in pesem Ti si moja melodija. »Ti dve pesmi sta bili na moji prvi mali vinilni plošči.«
Obdobje s Heleno Blagne
Ko je Berti Rodošek leta 1983 spoznal Naceta Junkarja in Heleno Blagne, se je zagotovo za oba začelo obdobje, ki se je pozneje izkazalo za najplodnejše obdobje njune glasbene poti. Pesem Vrniva se na najino obalo, ki sta jo odpela leta 1989, je postala sinonim Melodij morja in sonca. »S Heleno sva se že takoj neverjetno ujela. Sprva sva na nastopih pela vsak svoje pesmi in skupaj v duetu pesem Čuvaj to ljubezen, saj drugih skupnih takrat še nisva imela. Za najine prve večje skupne nastope sem jaz povabil Heleno na svoje nastope, pozneje pa je Helena vabila mene na svoje nastope.«
Težave z zdravjem
Leta 2002 se je Nace Junkar zaradi zdravstvenih težav delno umaknil z glasbenih odrov. Depresija, za katero je zbolel, je pustila posledice. Leta 2014 je prestal še operativni poseg v glavi, saj so mu odkrili anevrizmo, ki je po njegovem mnenju posledica naprezanja pri opernem petju.
Nace Junkar je zdaj nekako razpet med dolenjskimi griči, ljubljansko kotlino in slovensko obalo. Zdravstveno stanje mu ne omogoča, da bi bil glasbeno še tako aktiven, kot je bil pred časom, a vseeno za svoje poslušalce pripravlja presenečenje, ki pa naj za zdaj ostane še skrivnost.