Ko je že opustila misel, da bi se vrnila na naše zabavnoglasbeno prizorišče, je Ana Dežman sprejela povabilo za nastop v šovu Znan obraz ima svoj glas. »Otroci te spremenijo,« iskreno skomigne z rameni. »Prej sem bila bolj zadržana, resna, otroka pa sta iz mene spet izvabila otroškost in nagajivost.« Postala je samozavestnejša, bolj sproščena, odpadle so ovire in izkoristila je pravi trenutek. V vlogah v šovu naravnost uživa, se zabava, pravzaprav se igra. »Končno se lahko igram! Na odru in doma!« ne skriva navdušenja.
Tekst: Katja Božič, foto: Šimen Zupančič
Pred tremi leti in pol je pevka postala mamica deklici Klari, 21 mesecev za tem pa sta z dolgoletnim partnerjem Miho na martinovo dobila še Martina. »Nekaj posebnega je, ko imaš prvič v rokah svojega otroka,« se spominja Ana, ki jo je materinstvo naredilo samozavestnejšo in bolj sproščeno. »Šele takrat se začneš zavedati, kakšno moč imaš pravzaprav kot ženska. Otroka sta mi odprla srce in zvabila na plan vse tisto, kar je dotlej samo tlelo v moji duši in čakalo, da se pokaže. Bila sem pač bolj resno vzgojena, tudi kar se tiče glasbe.« Otroci pa glasbe ne ocenjujejo po težavnosti, temveč po tem, kaj jim je všeč. In če poješ s srcem ter se pri tem zabavaš, je to sploh nekaj čudovitega, spoznava Ana. »Zame bi prav veljal Predinov stih: Bolj star, bolj nor!« (Smeh)
Na samostojni poti. Z rojstvom otrok se je začela zavedati, kako čudežna smo pravzaprav človeška bitja. »Otroci so iskreni, tak nepopisan list, mi pa s svojimi vzorci vplivamo nanje. Ker ti postavljajo ogledalo, vidiš, kdo si pravzaprav, vidiš pa tudi svoje zmote,« razmišlja. »Žal mi je, da imajo starši danes mnogokrat premalo časa zanje, da se zaradi tega ne morejo globlje povezati, potem so pa že najstniki. Zaupanje med starši in otroki se potem vse težje vzpostavi. Zdi se mi, da otrok do tretjega leta zelo potrebuje mamo.« Po petih letih zaposlitve kot zborist solist v SNG opera in balet je Ana danes na samostojni poti. »Urnike si sama prilagajam tako, da sem vsak dan doma do treh in mi ostane dovolj časa za otroka.« Kot solistka sodeluje v raznih predstavah, trenutno se zelo veseli glavne vloge Santuce v najslavnejši operi Pietra Mascagnija Cavalleria Rusticana. V njej, pravi, bo lahko pokazala vse, kar zna, saj je prepričana, da njen čas, torej čas operne pevke, šele prihaja! Pred leti smo jo spoznali pravzaprav kot pevko slovenskih popevk, potem pa je nenadoma izginila z odrov popularne zabavne glasbe in se posvetila operi. »V opero sem se zaljubila že pri dvanajstih, trinajstih letih, ko sem videla Verdijevo Aido. Še prej pa me je nekje pri sedmih letih povsem prevzela Monserrat Caballe, ko je na otvoritvi olimpijskih iger v Barceloni zapela slovito Barcelona s Fredijem Mercuryjem. Ta nastop je bil zame božanski, z vso to močno energijo, ki je oba izvajalca povezovala.« In ko je njen oče videl, da ima tudi Ana prave glasovne sposobnosti za petje opernih del, jo je pri šestnajstih, tik preden je umrl, vpisal na solo petje. »Oče je bil oboist, tudi pianist in harmonikar, nazadnje pa producent simfonikov RTV orkestra. Vedno me je usmerjal v resno glasbo. Opera je zame najvišja umetniška oblika! Je glasba, poezija, igra, je religija, saj ima tudi versko vsebino.«
Študij teologije. Ko že omeni religijo, jo vprašam, kako to, da je študirala teologijo, če je povsem predana glasbi. »Obožujem živali, zato sem najprej želela postati veterinarka in sem končala srednjo veterinarsko šolo. Tam sem videla, da ta poklic sploh ni hec, da je težko delo, poleg tega je pa zraven še veliko kemije in biologije, ki mi nista ravno šli, od nekdaj sem bila bolj družbosloven tip človeka. Odločala sem se med psihologijo in filozofijo, ker pa teologija združuje oboje, poleg tega so me vedno zanimala različna verstva, pa sakralna glasba, ki je čudovita, sem se odločila za teologijo. To so bili lepi časi, zelo sem bila zagreta za ta študij. Pridobila sem si široko znanje in zdi se mi, da zaradi tega danes bolje razumem svet, tudi to, zakaj se dogaja toliko slabega. Bog je ljubezen – do človeka, med dvema človekoma, do otroka, je vseobsegajoča ljubezen. Verjamem v višjo silo, da smo tudi duhovna bitja, in v to, da se vse zgodi ob pravem trenutku!