Trenutno je sicer samski, a upa, da bo v množici ne preveč zagretih oboževalk kmalu našel tisto, ki mu bo ukradla srce. Sicer pa je njegova velika ljubezen petnajstletna hčerka Lila Angie, s katero se odlično razumeta. Njegove ljubice pa še vedno ostajajo njegove kitare, doma jih ima kar sedemnajst.
Čeprav sta prva dva meseca novega leta za glasbenike običajno bolj kot ne lenobna in je to čas, ko si lahko po napornem decembru privoščijo počitek, za Matevža to ne velja. »Naporno je, saj pripravljamo izid četrtega albuma. Zelo smo zaposleni s snemanjem in veliko časa preživimo v studiu. Čeprav smo sprva mislili, da bo ta izšel že februarja, smo se odločili, da njegov izid premaknemo na jesen. Tako bo vse skupaj manj stresno, po drugi strani pa se bomo izognili temu patetičnemu februarju, prepletenemu z valentinovim, ljubeznijo in podobnimi stvarmi,« nekoliko čemerno pojasni Hamo, ob čemer bi človek lahko hitro pomislil, da mu sploh ni mar za ljubezen. Če ga seveda ne bi poznal, kajti Hamo pravi: »Trenutno sem samski, kar pa še ne pomeni, da mi ni mar za ženske. V življenju sem naredil eno veliko napako, ki je imela za posledico to, da sva se razšla z mamo moje hčerke. Čeprav se zdaj bolje razumeva kot takrat, priznam, da sem vse skupaj zaj… jaz,« je iskren, kot je iskren njegov odgovor na vprašanje, kakšne ženske so mu všeč. »Takšno vprašanje me zmede in nanj ne znam odgovoriti. Ženska mora biti ženska, v paketu z vso tisto milino in strastjo, ki podžge razmerje, na neki način pa mora biti drugačna, taka, ki 'sede' samo meni. To je težko opisati z besedami. Vizualnost pa, vse manj mi je pomembna. Morava si biti všečna, preskočiti mora iskrica.«
Kljub razočaranju še vedno verjame v ljubezen in prepričan je, da ga bo poiskala sama, in to takrat, ko bo najmanj pričakoval. Prizna, da lepih deklet pod odrom ne manjka, a ko Hamo stopi z njega, je čisto navaden smrtnik. »Na odru je glasbenik drug človek, dobre volje in v efektu, ko mora poskrbeti, da se občinstvo zabava. Ko pa ugasnejo luči in stopim z odra, sem samo Matevž, ki je velikokrat tudi tečen. Mnoga dekleta pa v nas vidijo samo zvezdnike z odra.« In prav to ga malo moti. »Lahko se nasmehnem, se fotografiram, ko pa v trgovini gledajo v tvoj voziček in preverjajo, kaj si kupil, postane moteče. V zasebnem življenju si običajno zato pustim lase spuščene, si nadenem očala in tako imam mir.«
Matevž pravi, da ni športen tip, pa čeprav ima zavidanja vredno postavo. »Očitno sem dovolj aktiven na odru in kalorije pokurim, ker sicer zelo rad dobro jem.« Pa ne le jé, temveč se odlično znajde tudi za štedilnikom. »Tri leta sem delal kot kuhar, pa čeprav to ni moj poklic. Poskusil sem pač nekaj novega in vzel to kot izziv. Tega sicer ne bi počel vse življenje, čeprav še vedno rad kaj skuham. A prvi pogoj je, da imam na voljo dovolj časa. Vse skupaj se začne na tržnici. Ker stanujem v Šentvidu, se odpravim na tržnico v Koseze. Tam me že poznajo in mi svetujejo, kaj naj kupim in česa ne. Neverjetno uživam, ko se sprehajam med stojnicami in izbiram sestavine, ki bodo končale v mojem loncu. Jem vse, še posebno so mi blizu jedi na žlico. Pri kuhi nikoli ne uporabljam receptov, saj rad eksperimentiram. Čeprav sem ponosen na svoje kuharske sposobnosti, pa bom odkrito povedal, da ne znam pripraviti oziroma speči ničesar sladkega. Morda zato, ker mi sladkarije niso všeč.«
Ko ni na odru, je Matevž samo oče. Njegova hčerka Lila Angie bo letos stara petnajst let in bo končala osnovno šolo. »S hčerko se odlično razumeva. Nadarjena je za glasbo, podobna mi je, tudi njej se ne ljubi vaditi. Ko se je odločila, da bo igrala klavir, sem jo opozoril, da ga ne more vzeti s seboj, a je to opazila, ko je bilo prepozno. Večkrat skupaj kaj zapojeva, jaz pa poskrbim za spremljavo s kitaro. Najina glasbena okusa sta sicer popolnoma različna, a se vse bolj privajam na glasbo, ki jo obožujejo najstniki.«
Za konec pa nam predstavi tudi svoje ljubice, kar sedemnajst jih ima, a vse niso vedno na varnem doma. Mnoge so namreč izposojene. Gre namreč za kitare, od katerih se ne more ločiti. »Ko zdaj razmišljam, so moje kitare različnih barv, nimam pa nobene črne. Morda pa je to razlog, da si lahko privoščim še kakšno novo.«