Na odru šova Slovenija ima talent ste nase opozorili s čudovitim glasom in karizmatičnim nastopom. Med občinstvo ste ponesli nalezljivo igrivost in vedrino ter žirantom ponudili natanko to, kar oddaja išče. Videti pred seboj takšen odziv občinstva in žirije je najbrž nepozabno, kajne?
Zelo krasno ste to opisali, sama ne bi znala tega tako ubesediti. Ja, povsem iz sebe sem bila. Prvo, česar se spomnim, ko sem stopila na oder Opere, je to, da sem pozdravila, nato pa se skoraj ničesar več ne spomnim, tako me je prevzelo vse skupaj. Že sam občutek, da si v tej oddaji in na takšnem odru, je nekaj čarobnega, vsaj zame. Ko sem odigrala in videla stoječe ovacije občinstva in žirantov, pa sem bila tako iz sebe, da sem se doma zjokala od sreče. To so občutki, ki jih ne moreš poznati, če jih ne doživiš. Težko je to opisati. Je pa zagotovo neponovljiva, krasna izkušnja, ki mi bo za vedno ostala v srcu in spominu.
Kako je ta korak vplival na vaš lik v svetu glasbe? Bi lahko rekli, da se boste zaradi tega, ker vas je občinstvo sprejelo z odprtimi rokami, samozavestneje lotili uresničevanja ciljev?
Ko sem pred dvema letoma začela peti, je prišlo do prelomnice v mojem življenju oziroma sem si začela življenje postavljati na noge. Prav s petjem sem začela spet pridobivati na samozavesti, ki je bila do takrat, milo rečeno, »na nuli«. Ne znam vam povedati, kako potrebujem to oddajo oziroma kako lepo mi je stati na takšnem odru, prejemati takšne aplavze in ne nazadnje pohvale tako v domačem kraju kot drugje, ker je to balzam za dušo, ki vsakemu prija in ki mi zelo pomaga pri samospoštovanju, ki je ključnega pomena za lepo življenje. Seveda je to še dodatna spodbuda za nadaljnje ustvarjanje.
Pravijo, da težke, grenke izkušnje oblikujejo najboljše ljudi. Tudi vas je življenje spravilo na kolena, a vam je z močno voljo uspelo vstati in postati ženska, na katero ste danes lahko ponosni. Kaj vas je bitka z anoreksijo in bulimijo naučila?
Hvala lepa. Nisem si še nikoli rekla, da sem ponosna nase, ampak mogoče bi bilo prav, da si to rečem, počasi. Ja, ta bitka je bila res bitka. Toliko let je bilo, če se smem tako izraziti, vrženih vstran, ampak zdaj, ko pogledam nazaj – pa naj se sliši še tako izrabljeno –, verjamem, da nikakor ne bi bila takšna, kot sem, polna življenja in zadovoljna sama s seboj, če ne bi prestala tega. Mlada sem 30 let in občutek imam, da se šele zdaj zame življenje zares začenja. Očitno sem v preteklih desetih letih morala iti skozi viharne čase, zato da lahko začnem zdaj zares živeti in hoditi po poti, ki mi je namenjena. Ta pot dela iz mene lepega človeka.
Ste ravno zaradi teh težkih preizkušenj danes kot glasbenica drugačni, kot bi bili, če bi prehodili pot brez ovir?
Pred nekaj leti, ko sem igrala samo kitaro in sem jo prav zaradi anoreksije ter bulimije prenehala igrati, sem mislila, da se v življenju ne bom več ukvarjala z glasbo. Nekako sem se s tem sprijaznila, ker sem izgubila voljo do vsega. No, danes imam toliko volje do glasbe, da res ne potrebujem ničesar drugega v življenju. Zaradi teh ovir sem se zelo spremenila kot oseba. Življenje me je udarilo, in šele ko sem bila res na tleh, sem začela spoznavati sebe. Začela sem močno delati na sebi in tako sem se potem našla kot oseba, ob tem pa sem našla tudi sebe v glasbi, torej svoj slog petja in igranja, svojo strast do glasbe. Ja, težave so prinesle takšno glasbenico, kot jo danes vidite oziroma slišite.