Helena je upravičeno postala in ostala prva dama slovenske popularne glasbe, edina med pevkami, ki ima pravi zvezdniški status. A ob vsem tem ostaja dostopna in prav nič zvezdniška. Po desetih letih se letos vrača v Halo Tivoli, kjer bo nastopila 8. decembra. Pred nekaj dnevi je izdala novo pesem s pomenljivim naslovom Kar bo, pa bo, ki napoveduje nadaljevanje njene kariere in hkrati vrnitev k njenim koreninam. Tokrat je združila moči z Alešem Vovkom - Raayem, uspešnim producentom, ki v zadnjih letih vrsti uspešnico za uspešnico, uspehu pa je zagotovo zapisano tudi njegovo sodelovanje s Heleno. Menda sta se takoj ujela, to kemijo med njima pa bo čutiti tudi v novih pesmih, v katerih bomo spet slišali dobro staro Heleno.
Naslov vaše nove pesmi je Kar bo, pa bo. Bi lahko rekli, da je to vaš življenjsko vodilo?
Ja, res je. Tudi sporočilo skladbe je, kar bo, pa bo, življenje vedno prav izbere. Težko je prepuščati življenje toku, se pa počasi tudi tega nekako naučiš. Vsi ljudje smo včasih malo v krču in imamo v življenju viharna obdobja. Takrat ponavadi hočemo upravljati s svojim življenjem, ampak ne moremo vedno. To je glavno sporočilo pesmi.
Pa je vseeno kakšna stvar v življenju, ki jo je treba premisliti in dodelati?
Seveda je. Čeprav, če se navežem na glasbo, se vedno prepuščam trenutnemu občutku. Tudi sama sem v karieri že naredila kakšen napačen korak, v smislu, da sem zapela skladbo, ki mi ni bila pisana na kožo. Konec koncev smo samo ljudje. Ampak se naučiš, da je dobro delati po občutkih in takrat, ko začutiš, da je pesem prava. V bistvu je povsem preprosto: če sam verjameš vase, ti tudi občinstvo verjame.
Rok in Anej iz skupine BQL sta mi zaupala, da je njunemu starejšemu bratu mama predvajala vaše pesmi pred spanjem. Ste si kdaj mislili, da bodo vaše pesmi uspavanke?
Joj, a res? Ne, niti pomislila nisem, mi pa to vsekakor laska. Verjetno je to zato, ker so tako čustvene. Rdeča nit moje interpretacije je pripovedništvo, s čimer se približam ljudem in njihovi duši. Osebno mi je pri vsem tem najbolj pomembna nota duše. Glasba je namreč zgodba, ki jo ljudje začutijo in se z njo poistovetijo.
Pa vendarle redkim uspe, da se usedejo ljudem v dušo in srce. Kako je vam uspelo, kakšen je recept?
Ga ni. Za to si rojen ali pa nisi. Kot sem rekla, nič na silo ali z nekimi načrti. Prej ali slej se ta odnos v življenju ne obrestuje in ljudje pozo presneto dobro začutijo. Mogoče lahko občinstvo za kratek čas zavedeš, dolgoročno pa ljudje zelo dobro slišijo in znajo ločiti zrno od plev – in prav je tako.
Po kateri pesmi bi si želeli, da bi si vas ljudje najbolj zapomnili?
Oh, kar precej se jih je že nabralo, tako da težko izberem ... Dve, morda tri so mi zelo ljube, ker so nastale v nekih obdobjih v mojem življenju, prelomnicah. Vsekakor mi je skladba Ti boš vedno prvi neverjetno pri srcu, ker se je zgodila ena taka krasna sinergija glasbe, besedila in interpretacije. Na nastopih jo moram po dvakrat, trikrat izvajati. Potem zagotovo skladba Moj dom, ker je moje besedilo in ker je nastala v času, ko sem bila na turneji po Avstraliji, daleč od doma, in sem si po treh mesecih tako zelo želela domov. Pa, recimo, makedonska skladba, s katero sem sploh prvič zmagala na jugoslovanskih festivalih. To je Koga te nema, prečudovita skladba; še danes se uvršča med najlepše makedonske zimzelene pesmi. Naj nihče me ne zbudi tudi ne smem pozabiti …
Kaj pa Pogrešam te, ki je moja najljubša in ob kateri solze kar same pritečejo?
Tudi, prečudovita. Težko jo interpretiram, ker me spominja na mamo …
Resnično, kako vam uspe tako čustveno zapeti pesem, ne da se ob tem zlomite?
Zelo se moram zbrati. Ko sem jo pela na koncertu v operni hiši, sem z odra videla res veliko ljudi s solznimi očmi. Sama se prepričujem, da ne smem biti žalostna, ker je mama odšla pred desetimi leti, temveč srečna, ker mi je dala toliko krasnih življenjskih napotkov. Bili sva zelo povezani.
Na nastopih in tudi sicer ste vedno urejeni. Kaj se potem zgodi s temi oblekami? Jih bomo lahko kdaj videli na kakšni razstavi?Težko, ker večino podarim. Obdržim samo tiste, na katere sem čustveno navezana; ponavadi so to tiste, v katerih sem zmagala na festivalih. Preostale pa podarim. Ampak dobra ideja – je za razmisliti glede razstave … Hvala!
»Helena Blagne kot Selena Gomez!«
Jože Potrebuješ je o prvem spominu na Heleno povedal: Helene se spomnim iz leta, ko smo s Čuki začenjali; oboji obeležujemo 30-letnico kariere. Prvič sem bil z njo v stikih, sicer zelo bežnih in mojim takratnim letom primernih, na Melodijah morja in sonca v Portorožu. Takrat je bila Helena Blagne tako, kot da bi zdaj rekel, da pride Selena Gomez. To je bila taka »fama« okoli ene punce, da je bilo nekaj neverjetnega. Drugi spomin nanjo pa mi je ostal iz leta 1993, prav tako z Melodij morja in sonca, ki so bile tisto leto v Kopru, in vsi smo vedeli, da če se na njih pojavi Helena, se bomo mi potegovali za drugo oziroma še nižje mesto. Vsi smo vedeli, da je prvo mesto rezervirano zanjo. Kaj se je potem zalomilo, ne vem, ampak Čuki smo zmagali s pesmijo Črne oči. Helena, rada kot nas ima, vem, da nam tiste zmage še vedno ni oprostila. Spomnim se, da nam je bilo tako neprijetno, da smo takoj, ko smo izvedeli za nagrado, šli do Helene in se ji opravičili. (smeh) Ker smo ji res vsi privoščili zmago, saj je bila takrat na vrhuncu slave. Mi je res nismo pričakovali. Še danes, ko se s Heleno dobiva na kavi, že pri tretjem stavku pogovora beseda nanese na to. (smeh)