»Dvajset jih je že za nami. In približno toliko smo jih imeli, ko smo se podali v divje in nepredvidljive vode slovenskega rock 'n' rolla. Kdo bi si takrat, davnega leta 1998, mislil, da bo iz šopka podobno mislečih, enako dišečih in po odru hrepenečih mladostnikov nastalo nekaj, kar bo tako zaznamovalo slovensko glasbeno sceno, da bo Tabu postal in ostal način življenja, za nas in za mnoge v naši bližini,« pravi član zasedbe Primož Štorman, ki je v teh letih skupaj s preostalimi člani doživel veliko nepozabnih trenutkov, pa tudi zapuščanja in novega prihajanja.
Začelo se je čisto nedolžno – skupina mulcev se je zbrala in pripravila kopico demo posnetkov, ki jih je preigravala na lokalnih koncertih. Na prelomu tisočletja jim je uspel sanjski met, da so podpisali pogodbo z založbo in izdali prvenec Tabu, na katerem so uspešnice Dobra vila, Tabu, Lahko sem srce, Telegram, Adrenalin in druge, ki so jih izstrelile na vrhove slovenskih lestvic in na velike odre. Kmalu so prejeli prvo priznanje za odkritje leta, ki so ga upravičili z nominacijo za najboljšo rock ploščo leta in z zlatim petelinom za debitanta leta. Njihov prvenec je v trenutku postal zlati album. »Ker smo od nekdaj hoteli delati drugače in nekaj več, smo se poleti leta 2002 za mesec dni in pol odpravili na snemanje drugega studijskega albuma Male nore ideje v ranjeni Mostar, ki si še ni popolnoma opomogel od vojne, kar se nas je zelo dotaknilo. Vso energijo smo usmerili v pesmi, ki so postale velike uspešnice, ki jih je hvalilo tako občinstvo kot kritiki,« pripoveduje Primož. Sledile so razne nagrade, nominacije in oznake s presežki, kot so hit leta, najbolj izvajane pesmi leta … Tabujevci pa so bili vedno pristni in iskreni in so s svojimi oboževalci delili lepe in manj lepe trenutke svojega ustvarjanja. O nastajanju drugega albuma so posneli celo dokumentarni film, v katerem so oboževalcem ponudili vpogled v zaodrje, ki je marsikdaj še zanimivejše od dogajanja na odru. Koncerti in nagrade so se izmenjavali z roko v roki. Vsega je bilo toliko, da so člani le s težavo zdržali peklenski ritem.
Stresne menjave
»Pri pevki Nini so se začele pojavljati težave z glasom, ki so se na koncertih še stopnjevale. Zaradi njih smo preložili snemanje četrtega albuma. Ker težave nikakor niso hotele izzveneti, se je Nina leta 2006 odločila za glasbeni oddih. Skupino je v kratkem obdobju mirovanja zapustil tudi klaviaturist Sandi Trojner. Oboje je bila velika izguba in težak udarec za skupino. Vzeli smo si nekaj mesecev počitka, vendar nismo zdržali drug brez drugega. Sklenili smo, da naša glasbena zgodba še zdaleč ni končana. Zato smo bili veseli, ko se nam je pridružil klaviaturist Aleš Beriša, začeli pa smo tudi iskati novo pevko,« se težkega dela, ko je bilo treba na avdiciji med 120 dekleti izbrati najprimernejšo, spominja Primož. Seveda je bilo naporno, obenem pa tudi zabavno. Na koncu so se odločili za Tino, ki je bila svež glasbeni prepih. Sledile so še rahle menjave zasedbe, a so vztrajali dalje v svoji nekonvencionalnosti. Jeseni 2013 so se z albumom Hvala za ribe povzpeli na vrhove glasbenih lestvic, prejemali so nagrade in veliko nastopali. Ker pa rock 'n' roll ni torta, sploh kadar je treba usklajevati želje in vizije petih različnih ljudi, so se pojavile nepremostljive razlike v razmišljanju glede delovanja skupine.
Divja samička Eva
»Na koncu je bilo tako, da je pevka Tina izbrala svojo pot in smo se sporazumno razšli. Ker pa smo imeli velike načrte, nismo odlašali predolgo, temveč smo kmalu našli novo 'samičko'. Pridružila se nam je Eva Elena Beus in tabujevci smo prvič z novo pevko igrali na koncertu v Novi Gorici aprila leta 2016,« se spominja Primož in dodaja, da imajo kljub zajetni odrski kilometrini še veliko energije in načrtov.
»V teh dvajsetih letih smo skupaj odrasli in skupaj dozoreli – ne bomo rekli, da smo se postarali. Pridelali smo dve pleši, nekaj sivih las na glavah tistih, ki lase še imajo, nekaj dodatnih kilogramov (natančneje 76), zamenjali smo tri pevke, nekaj kitar, pa še bi lahko naštevali. Dodobra smo raziskali Slovenijo – od večjih mest do najmanjših zaselkov. Med vajami v petrovškem zaklonišču in pozneje v bobnarjevi kleti smo uničili precej rdeče in zeleno obarvanih pločevink, ogulili na stotine kablov, izmenjali na tisoče besed in jih kar nekaj prelili tudi v besedila pesmi,« pravi in dodaja, da skorajda ni kraja v Sloveniji, kjer ne bi nastopali, televizije in radijske postaje, na kateri ne bi gostovali. »Kot bi mignil, je prišlo leto 2018. Leto, ko si tabujevci čestitamo, da smo tu, kjer smo. Da smo premostili vse preizkušnje, da smo po dvajsetih letih še vedno del slovenskih odrov, radijskih valov in predvsem src oboževalcev. To bomo proslavili z veliko turnejo. Obljubljamo pa, da nas boste slišali in videvali še mnoga leta,« optimistično sklene Primož.
Statistika skupine Tabu (prvih) 20 let:
- 9 izdanih albumov,
- 103 posnete pesmi (20 že skorajda ponarodelih hitov),
- 4680 koncertov in 5,270.000 obiskovalcev.