Slovenska popevka si ni nikoli povrnila sijaja, ki jo je obdajal v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Takrat so nastale zimzelene uspešnice, ki so se usidrale v srca mnogo generacij in postale skorajda ponarodele. Za to so poleg mnogih odličnih ustvarjalcev zaslužne predvsem pevke, tako imenovane dame slovenske popevke – naziv, s katerim poleg dveh nekoliko starejših, že preminulih glasbenih kolegic, Marjane Deržaj in Majde Sepe, opisujejo predvsem Eldo Viler, letošnjo dobitnico žarometa za medijsko legendo.
V 17 letih nenehnega nastopanja na Slovenski popevki je dosegala odlične uvrstitve, še posebno s skladbama Vzameš me v roke in Včeraj, danes, jutri, za kateri je dobila prvo nagrado strokovne žirije, pela pa je tudi na Melodijah morja in sonca, Opatijskem festivalu, splitskem festivalu ter drugih.
Tako kot vi se z glasbo ukvarja vaša hči Ana Dežman. Mislite, da je to zaradi vas ali bi se v vsakem primeru odločila za to pot, tudi če ne bi imela spodbude oziroma zgleda pri vas?
Morda je imela neko spodbudo, ker se je glasba vedno slišala med zidovi naše hiše, a po mojem si za petje poklican, to ti je položeno v zibelko. Mogoče bi malo manj pela, če jaz ne bi bila pevka, vseeno pa mislim, da je to v njej. Vmes sem ji sicer morala malo zagroziti, ker zaradi študija ni imela več toliko časa za petje, in sem ji rekla: »Če ne boš pela, ne boš več sodelovala z menoj!« (smeh) Pa se je le »spravila«. Meni je zelo všeč in lažje, če nastopava skupaj. Veliko so naju vabili naokoli, skupaj sva odpeli veliko mojih pesmi, posebej všeč sta bili občinstvu Nora misel in Ti si moja ljubezen.
Noro misel ste ponovno odpeli tudi na Žarometih, skupaj s Klemnom Bunderlo in Ireno Yebuah Tiran. Na splošno nimate nič proti priredbam, se ne bojite, da bi »uničile« izvirno pesem?
Ne, še vesela sem jih. Vsak izvajalec ima drugačno interpretacijo. Ko smo mi peli na festivalih, je bila celo praksa, da sta po dva pevca pela isto pesem, vsak po svoje. Enkrat sem na povabilo Vite Mavrič pela Lastovko skupaj s Tomijem Megličem. Tudi Noro misel sem z veseljem pela skupaj s Klemnom in Ireno. Zdi se mi, da je zelo lepo izpadlo. Klemen ima krasen glas, vse skupaj so dobro prilagodili, naši glasovi so usklajeni in se lepo zlijejo.
Skladba Nora misel je nastala v tako imenovani zlati dobi slovenske glasbe, leta 1969, ko je cvetela tudi popevka, ustvarjali pa legendarni besedilopisci in skladatelji, kot so Ati Soss, Jure Robežnik, Mojmir Sepe, Jože Privšek ... Kako danes gledate na to obdobje? Spremljate sodobno slovensko glasbo in jo primerjate s tistim, kar je bilo takrat?
Nanj gledam času primerno. Takrat se je delalo zelo premišljeno, nobenega hitenja, ni bil vse neki »marketing«, kot je danes, danes glasba ni vrednotena na enak način. Seveda ne morem biti pozitivno naravnana, a si mislim – tako, kot smo mi delali, pač ne bo več, to obdobje se ne more več ponoviti. To sprejemam tako, kot je. Sodobni pevci pojejo zelo dobro, z dovršeno tehniko, lepimi glasovi ... Ampak veliko skladb nima tega, čemur se reče srce. Nimajo tega žara, glasbenega naboja, drugačnega odnosa do same kulture. Dandanes se vse jemlje z levo roko.
»Sodobni pevci pojejo zelo dobro, z dovršeno tehniko, lepimi glasovi ... Ampak veliko skladb nima tega, čemur se reče srce.«
Zaradi potreb trga in hitre produkcije je več tekmovalnosti med glasbeniki kot, predvidevam, v obdobju, ko ste bili na vrhuncu vi. Ali se je med vami vseeno čutila tekmovalnost?
Ja, je bila, ampak zdrava tekmovalnost. Podpirali smo se, poslušali in tako izboljševali drug drugega. Čutili smo neko navdušenje, da bi ustvarjali čim lepše, čim boljše, tako da nas je to potem obogatilo. Imeli smo drugačen pristop, drugačno ljubezen, to je bilo nekaj drugega. Ljubosumje med nami ni bilo tako močno, bolj tisto zdravo, ki je pravzaprav nujno potrebno, da kaj ustvariš in rasteš.
Ste prijateljevali med seboj? Sicer ste mlajši od še dveh legend slovenske popevke, Majde Sepe in Marjane Deržaj, pa vendar: ste se družile – tudi z drugimi pevkami – vsaj po nastopih?
Ja, seveda. Družili smo se sicer večinoma po festivalih in na skupnih projektih ali po kakšnih nastopih. Nekoč je po Slovenski popevki Marjana rekla: »Gremo kar k meni domov.« Tam smo potem do jutra proslavljali nagrade, mojo in njeno; to je bilo leta 1971, ko sem na popevki dobila strokovno nagrado žirije, Marjana pa nagrado občinstva. Na festivalih pa smo se družili po hotelskih sobah, na primer na Opatijskem festivalu. Spomnim se, da je nekdo kupil neko vino, češ da ga bodo nesli domov, a so vse tam spili, še po tleh je šlo. (smeh) Ne vem, koliko Slovencev je prišlo v eno sobo na tisto vino. Tako da ni dočakalo Ljubljane. (smeh) Pa še prinesli naj bi ga v mojo sobo, da bi ostalo celo, ampak ni. (smeh)
Slovenska popevka je bila v 70. letih res na vrhuncu. Kdaj je izgubila svoj čar?
Njena zlata doba je trajala 13 let. Leta 1975 sem na Popevki pela pesem Vračam se Atija Sossa. Zelo lepa pesem, a sem kar vedela, da se z njo vračam nazaj, da je konec nekega obdobja. Takrat sem bila noseča s sinom Andrejem in sem v Hali Tivoli že nastopala z vidnim trebuščkom. Po tistem se je začela vsesplošna kriza, govorili so, da se to ne izplača več, da popevke ne bodo več podpirali, da je vse skupaj prenasičeno, glasbeniki pa preutrujeni ... Morda tudi ni bilo več zamisli, ne vem, kaj je bilo. V glavnem, potem se je to skazilo in počasi poniknilo. Mislim, da so bili za propad v resnici krivi rockerji. Prodrli so na prizorišče s svojimi modernimi besedili in ritmi, tako kot so v Angliji Beatli pometli z dotedanjimi standardi. Kvantarji, rockerji, potem so Mladi levi sestavljali neke ansamble, tudi džez je postal priljubljen ... Rock je bil cenejši, naredili so svoj trg in popevke ni bilo več.
»Status svobodne umetnice so mi vzeli leta 1991. Ves čas sem poslušala, da sem najboljša pevka, potem pa dobim takšno 'brco v rit'.«
Po osamosvojitvi ste se za nekaj let umaknili, ker so vam odvzeli status svobodne umetnice. Kaj vas je potem prepričalo, da ste vseeno začeli ponovno nastopati?
Podporo so mi vzeli leta 1991. Bila sem zelo žalostna, kajti ves čas sem poslušala, da sem najboljša pevka, potem pa dobim takšno »brco v rit«. Ljudje sploh niso vedeli, kaj se mi je zgodilo in zakaj sem se umaknila. Šele ko je mož zbolel in umrl in sem ostala z dvema otrokoma, sem bila primorana spet začeti peti. Leta 1997 je bila v Vikrčah velika zabava ob odprtju policijske šole in so me prišli na dvorišče prosit, da tam nastopim. Pa sem rekla, da ne bom več pela. Potem sem se omehčala in dejala, da bom, ampak samo za zaprto skupino. Tudi mož mi je ves čas govoril, da bi morala spet začeti peti. »Poj, saj si rojena pevka!« mi je govoril. Preden je umrl, sem mu morala obljubiti, da bom spet pela. Rekel je: »Petje te bo rešilo! Pa vsem povej, kaj se ti je zgodilo, kako si po krivici ostala brez statusa.« Na zabavi v Vikrčah sem potem nastopila, a se je, čeprav naj bi šlo za nastop za zaprto skupino, to razvedelo. Tako sem začela spet nastopati. Pa saj sem morala; pred tem me je vzdrževal mož, jaz sama nisem imela nobenih prihodkov, odkar so mi vzeli status. Kot obrazložitev so navedli, da mi manjka sodobni izraz. To me je tako užalilo, ker sem skozi kariero prestala in potrpela toliko stvari; ko sem nastopala, nikoli nisem vprašala, koliko bodo plačali, ali bodo sploh plačali, ogromno honorarjev sploh nisem dobila. Dandanes pa so časi tako ali tako takšni, da smo navajeni, da nas »rubijo« in da honorarjev sploh ni.
Omenili ste mi, da ste morali biti kot pevka ves čas prijazni do ljudi, ki so vas, denimo, ogovarjali na cesti, ker je to del poklica. V času največje prepoznavnosti je bilo najbrž tega kar veliko?
V začetku mi je šlo to na živce zaradi moža, ker je šlo njemu na živce. (smeh) Ljudje so se ozirali in me ogovarjali, on pa je govoril, da spet nima miru. (smeh) Ampak potem se je navadil, mene pa ni motilo. Bila sem take vrste človek, da sem bila rada opažena. Morda mi ni bilo preveč všeč samo to, da moram biti kot javna oseba vedno urejena. Elza Budau mi je nekoč rekla: »Ti si pevka, ne moreš hoditi kar tako v trenirki po mestu. Vedno moraš biti 'tip top' urejena.« (smeh) Ta pritisk me je motil, a sem se ga pozneje, ko sem se preselila na Brod, na obrobje Ljubljane, osvobodila. Načeloma pa me ni motilo, da gledajo za mano. Rada sem se lepo oblekla, obleke sem si pogosto šivala sama, veliko sem dala na to. Ravno prav za moj poklic. (smeh)
Sloveli ste kot pevka, ki lahko odpoje še tako zahtevno pesem.
Ja, celo očitali so mi, da pojem pretežke pesmi, da moje kolegice Majda, Marjana in druge pojejo veliko bolj lahkotne. Sem pa lahko res interpretirala prav vse. Majda in Marjana nista mogli. Enkrat sva želeli z Marjano za neki oddaji zamenjati skladbi, da bi ona pela mojo pesem, jaz pa njeno, obe od Atija Sossa. Jaz sem njeno Samo za naju dva zlahka odpela, ona pa ni zmogla moje Vračam se. Rekla je: »Elda je predobra, jaz tega ne morem.« (smeh) Samo z Lastovko sem imela na začetku težave, ker je preveč besedila in ga je bilo težko spraviti v ritem pesmi. Potem pa mi je Jurij Souček svetoval, naj del besedila recitiram – in je šlo. (smeh)
Je bila nagrada žaromet za medijsko legendo za vas popolno presenečenje?
Veste, kaj, to sem imela »v zadnji karti«, kot rečemo mi, Primorci. (smeh) Ko so me povabili k sodelovanju, so mi sicer rekli, da me bodo malo pohvalili, ampak na tako čast ne bi nikdar pomislila. Zelo lepo presenečenje. Po toliko letih ... Bila sem na mnogo takšnih prireditvah, a še nikoli nisem dobila česa podobnega. Zato sem mislila, to je že »passé« zame, ne bo se več zgodilo. Zdaj pa kar naenkrat. Saj nagrade niso najpomembnejša stvar v življenju, več štejejo druge stvari, na primer to, da smo zdravi, ampak vseeno, če še to dobiš ... To je lepa spodbuda, velika čast.