Album Z dotikom je mešanica jazza in folk glasbe, Mia Žnidarič pa na njem poje v angleškem in slovenskem jeziku. Energična, simpatična, predvsem pa iskrena pevka se rada pošali na svoj račun: »Glas se mi je razširil s telesom vred. Sem zelo dejavna, vedno sem v pogonu. Tako je s hormoni, ko prideš v neka leta. Seveda tudi rada kuham in jem.«
Česa, koga in na kakšen način se najbolj »dotikate« na svežem izdelku?
Vsega, kar sem počela v 30. letih. Album je nenavaden, na njem so različne zvrsti: od zgodnjega jazza do folk glasbe. Slovenska narodna pesem Zrelo je žito se prepleta s Ferijem Lainščkom, vrhunsko pa jo je prearanžiral moj mož, Američan Steve Klink. Potem so tukaj še jazz standardi, v katere sem se zaljubila, ko sem imela 15 let. Sem bolestno samokritična – svojim vzornicam, Billie Holiday, Elli Fitzgerald in Sarah Vaughan, ne bom nikoli segla niti do kolen, lahko pa jih dobro interpretiram.
Potemtakem je celotna kariera čustveni vrtiljak?
Pred koncerti izjemno trpim od vznemirjenja. Če si globoko čustven, je težko živeti, vendar mi to pomaga pri interpretaciji glasbe. Na koncertu se lahko tako globoko vživim v pesem, da mi gre včasih pošteno na jok. Izjemno se mi zdi, da nekdo napiše pesem, drugi melodijo, sama pa z vso čustveno energijo in življenjskimi izkušnjami skupek podarim poslušalcem.
Na plošči je enajst skladb, ki odražajo raznovrstnost vaše pevske poti. Ne marate zvrstnih omejitev, a vendar vas opredeljujejo kot vodilno slovensko jazz pevko.
Ne maram, da me napovedujejo kot vodilno. Nikoli nisem tekmovala, niti nisem šla na nobeno popevko. V Sloveniji ni veliko možnosti, kjer se lahko pokažeš, sploh ni televizijskih oddaj, kjer bi se lahko predstavili glasbeniki, ki delamo s srcem in dušo. Da ne govorim o mladi generaciji: tisti, ki se uvajajo, nimajo niti enega predstavitvenega odra. Sem pionirka generacije 90. let. Še danes verjamem, da je to moje poslanstvo, da je to vse, kar želim početi v življenju.
Pred koncerti izjemno trpim od vznemirjenja. Če si globoko čustven, je težko živeti, vendar mi to pomaga pri interpretaciji glasbe.
Pravite, da se da čudovito peti v slovenščini. Kako moraš peti, da slovenščina zveni »kul«?
Mehko. Vsi tisti, ki imamo dar, da pripovedujemo z glasom, imamo tudi dar za jezike. Slovenski jezik je zelo lep, speven, zato ne maram slišati, da se v slovenščini ne da peti jazza. Tako močno smo zaljubljeni v ameriško glasbo, da potrebujemo precej časa za osvojitev samozavesti, ki jo moraš imeti za petje v slovenščini. Ne verjamem pa v poneumljanje besedil. Naj pišejo in prevajajo pesniki, tisti, ki so bili za to poklicani.
Za vami je 30-letno glasbeno ustvarjanje. Kdaj in kako vas je zapeljala glasba, da ste pogumno zapustili domačo ruško grudo in se podali v svet?
V času Ruš in Maribora mi je pomagal Brane Rončel s svojimi nočnimi radijskimi oddajami. Delala sem v tovarni, živela pa sem za glasbo. Potem sem se zaljubila, zgodil se je basist Nino de Gleria. Po dveh mesecih nore ljubezni sem zapustila rodno grudo, se preselila v Ljubljano in pričela s svojim »freelanserstvom.«
Na svežem albumu ste nam postregli s preoblečeno jazzovsko uspešnicoEnjoy Yourself(It's Later Than You Think). Zajemate življenje v zrelih letih z večjo žlico? Je vaša retrospektiva nostalgična?
Seveda. Nihče ni rad star. Včasih me zagrabi grozna nostalgija za tisto Mio, ki je imela 30 kilogramov manj, ki je bila videti kot nebogljena punčka. Taka sem še danes, le v drugačni opravi. Vendar pa ne bi imela še enkrat 20 ali 30 let, sem povsem zadovoljna s seboj.
Veliko jih ne ve, da ste s svojo glasbo obogatili prvi celovečerec v samostojni Sloveniji. Kako ste glasbeno oblekli film Babica gre na jug?
Ko sem se razšla s prvo ljubeznijo, tisto, ki me je pripeljala iz Maribora, sem eno leto delala v Mestni galeriji kot natakarica. Nekega dopoldneva, ko sem jokaje prebolevala Nina, je prišel markanten mladenič Vinci Vogue Anžlovar. Natočila sem mu viski in vanj mi je kapnila solza. Vinci je seveda opazil moje srčne težave, me vzel v naročje in me potolažil: »Nič ne bodi žalostna, pripravljam film in ti boš pela.«
Komaj ste izdali sveži album, že napovedujete nove projekte. Kaj vas čaka v bližnji in česa bi se še radi lotili v daljni prihodnosti?
Že vse življenje obožujem pevko Joni Mitchell in rada bi posnela ploščo, na kateri bi Slovencem predstavila slovenske prepesnitve kanadske pevke, za katere bo poskrbel fantastičen pesnik, pisatelj in izjemen prevajalec Milan Dekleva.