Dare Kaurič je podpisan kot avtor nekaterih največjih glasbenih uspešnic zadnjih dveh desetletij. Vodja zasedbe Kingston je nekdanji član idrijskih Kuzel, ene pomembnejših slovenskih punk zasedb, in producent najrazličnejših domačih izvajalcev; produciral je Zablujeno generacijo in v začetku ustvarjalno vodil Atomik Harmonik. Pred kratkim je izdal knjižno zbirko poezij, naslovljeno Z besedami in prsti, na kateri je zbral uglasbena in neuglasbena besedila, ki jih je pisal od prvih glasbenih korakov v začetku 80. let.
Vaš oče je bil major JLA in predavatelj predvojaške vzgoje. Je bila glasba upor avtoriteti doma? Verjetno oče ni bil najbolj vesel, da se je sin oklenil tako hrupnega konjička?
Zanimivo, da ni imel večjih pomislekov glede tega, da bi se sin ukvarjal z glasbo. Je pa res, da je v Sloveniji in na tujem veliko glasbenikov, ki so bili otroci poklicnih vojakov. Tudi oče Iztoka Turka iz naših Kuzel je bil vojaški pilot. Mogoče gre res za upor, a midva s sestro nisva čutila nobenega onemogočanja. (smeh) Ni bilo nobenega pritiska.
V predstavitvi knjige prvi stavek pravi: »Dare Kaurič, nekdaj jezni mladenič ...« Kaj je poganjalo vašo najstniško jezo? Avtoriteta staršev, okolje industrijske Idrije ali nesprejemanje vrstnikov in sošolcev?
Kot običajni najstniki smo se upirali vsemu. V začetku sem igral v rock 'n' roll zasedbah in punk je prišel ravno v pravem obdobju zame. Bili smo dojemljivi za srkanje idej in upora, zato smo se zlahka poistovetili s punkovsko držo. Lahko bi rekli, da smo se upirali sistemu z besedili, kolikor je to pač bilo mogoče. Nekatera besedila so mogoče z današnjega vidika otročja, imajo pa vsekakor neko težo in nazore, ki jih še vedno spoštujem. Mogoče je šlo za upor šoli in sivi prihodnosti, kar smo pobirali pri angleških punk skupinah, v Idriji, industrijskem mestu, pa se enačili z njimi.
V knjigi je fotografija iz vrtca na pustni torek. Vsi so našemljeni, razen vas. Ste bili čudni že kot otrok, če si sposodimo naslov Kreslinove skladbe?
A veste, da večkrat izrečem ta Kreslinov stavek: čuden sem bil že kot otrok. A v tej čudnosti sem se dobro počutil. Našel sem nekaj somišljenikov in smo se dobro zabavali. Kot mulec sem bil pogosto sam doma in poslušanje sestrinih plošč je bil zame konjiček. Hitro sem se zastrupil z Beatli in Rolling Stonesi.
Manj znano je, da je sestra Katja mama Grege Skočirja, pevca Big Foot Mame.
Ja, a tega nismo nikoli obešali na veliki zvon. Spomnim se, da je prišel Grega nekajkrat poslušat vaje s Kuzlami tam v letih 1981–1982. Mogoče se je takrat »nalezel« kaj rock 'n' rolla.
»Veste, ne ljubi se mi več ustvarjati za druge, ker je vse postalo preveč določeno.«
V zbirki ne najdemo nobene vaših največjih uspešnic, Brizgalne brizge ali česarkoli drugega od Atomik Harmonik. Zakaj?
(smeh) Ene stvari pač narediš za šalo in Brizgalna brizga je bila poskus. Kingstoni smo leta 2003 prvič igrali na absolventskem izletu na Kreti. Jani Pavec je bil z nami kot režiser spota. Ko je vroče in nimaš kaj početi, razmišljaš neumnosti; tako smo mu »navrgli«, da je popoln za narodno-zabavno skupino. Ogrel se je za zamisel, zato sem poklical Marka Hatlaka, ali bi odigral harmoniko. A se je Pavcu zdel posnetek preveč umetniški. (smeh) Za šalo smo posneli drugo različico in zdelo se mi je, da bodo mnenja zelo različna. Natanko tako je bilo – skladba je bila precej uspešna. (nasmešek) V knjižni zbirki so zbrane pesmi, ki mi jih ni nerodno pokazati.
Vam je bilo kot nekdanjemu punkerju v letih, ko je manija Atomik Harmonik prevzela Slovenijo, žal, da ste sprožili plaz novonastale narodnozabavne glasbe? Ali ste se pomirili vsakič, ko ste dobili izpis za plačilo avtorskih pravic za radijska predvajanja?
(smeh) Redko stvari počnem načrtno. Hkrati s projektom Atomik Harmonik sem snemal ploščo z Zablujeno generacijo, tako da so se stvari izravnale.
Bi Atomik Harmonik označili kot turbofolk?
V prvih PR-obvestilih smo vztrajno pisali, da je to turbofolk. V Srbiji so imeli svojega, mi pa smo imeli takšnega. V slovenski glasbi prej tega izraza ni bilo, se mi zdi.
Torej bi vas lahko označili kot »očeta slovenskega turbofolka«? (smeh)
(smeh) Dajte, no. Raje se pogovarjava o knjigi. (smeh)
Skladba, za katero vam je žal, da je niste spisali?
Hm ... Tivoli od Magnifica. Če bi mi dali čas za razmislek, pa še veliko drugih.
Kingstoni so bili dolga leta sopomenka za divjanje slovenskih absolventov v Grčiji. Na Kreti in nato še nekaj let na Zakintosu ste bili »hišni ansambel«. So bila tisto najboljša glasbena leta Kingstonov? Kaj se je z leti spremenilo, razen da smo bili takrat mlajši, lepši in da ni bilo pametnih telefonov, ki bi lahko zabeležili vsak korak?
Oh, mislim, da smo bili Kingstoni večkrat na absolventskih izletih kot večina vodičev pri tisti agenciji. Verjetno so bila tisto najboljša leta zasedbe, ja. Šlo je za dobro zgodbo in za dobre zabave. Na absolventskiih izletih smo bili vsako leto med letoma 2003 in 2014. Vsako leto je bilo manj potnikov – mogoče zaradi cene izleta –, a prva leta so bile zabave veliko »hujše« kot pozneje. Ne vem, zakaj. Ne vem, kaj se je spremenilo.
Ta značilen melos pri Kingstonih spominja na reggae. Zakaj? Ker so se The Clash veliko spogledovali s podobnimi ritmi?
Verjetno ste gledali kakšne dokumentarce o punku. Ko je didžejem na zabavah začelo primanjkovati punk plošč za »sukanje«, so vzeli podobno uporniško glasbo. To je bil reggae. The Clash ali pa The Ruts sta bili zasedbi, ki sta v punk vnašali reggae prvine. Tudi mi smo že pri Kuzlah poskušali igrati takšno glasbo, a nam ni šlo od rok, ker preprosto nismo bili dovolj dobro glasbeno podkovani. Je pa ta zvok, »beat«, ostal v meni. Ko smo ustanovili Kingstone, smo se odločili za ta prizvok; takrat so bili uspešni UB40 in Inner Circle, zato so bile naše zgodnje pesmi zelo reggaejevske, pozneje pa smo jih spreminjali in »upogibali«. Pogovarjal sem se z Mambo Kingsi: tudi oni so si nadeli takšno ime, ker so igrali latino glasbo, a jih nihče ni preveč upošteval. (smeh) A The Clash so zame najboljša skupina tega sloga.
Kot službo imate na Facebooku navedeno »detektor bikinijev pri NASI«. Zveni kot dobra služba.
Redno službo sem pustil leta 2002. The Bikini detectors je bila moja skupina, s katero sem posnel solistično ploščo Partigiano di Amor. Ime sem našel v pesmi Joeja Strummerja (pevca The Clash, op. a.), posneti z zasedbo Mescaleros. To, da sem pri NASI, pa pomeni, da bo pokojnina pač v dolarjih. (smeh)
A vaše delo ni samo glasbenik in avtor, dolga leta ste bili glasbeni menedžer. Verjetno je to v tako majhnem okolju, kot je Slovenija, precej naporno in nepredvidljivo, če si hkrati v dveh vlogah: kot nekdo, ki se prereka za honorar, in nato kot nekdo, ki si želi, da ga ti isti ljudje najamejo?
To ne drži. Nikoli nisem bil menedžer, čeprav je bilo to večkrat zapisano. Bil pa sem predvsem producent projektov. Zanimalo me je, kako se bo zgodba skupine ali skladbe odvijala naprej, in sem bdel nad zadevo, ne samo strogo glasbeno. Kako to mislim? Če se vrneva k Atomik Harmonik: ko smo kot otroci ob nedeljskem kosilu z enim očesom škilili na televizijo, kjer so predvajali narodnozabavne oddaje, je bil tam Alfi Nipič z dvema blondinkama in enim harmonikarjem v ozadju. To je postava! Ne potrebuješ ničesar več. Pa še vsi gredo v en avto. (smeh) To je bila celotna ideja Atomikov.
»Ene stvari pač narediš za šalo in Brizgalna brizga je bila poskus.«
Prav na koncu zbirke najdemo pesem Povozil me je čas, v kateri pravite, da to »nikakor ni prijetno, a niti ne boli, naboj mi peša in izgublja se moj glas, priznam naglas, povozil me je čas.«
Gre za povsem »frišno« pesem iz lanskega leta. Ko sem zbral besedila za izdajo, mi je recenzentka svetovala, naj izberem vsaj nekaj za uvod in za sklep, saj sem sam želel pesmi razmetane, brez nekega reda. Končni kompromis je bil, da bo Čudežno dete prva, Povozil me je čas pa zadnja v knjigi. Veste, ne ljubi se mi več ustvarjati za druge, ker je vse postalo preveč določeno: ritmika, dolžina, dolžina refrena in podobne zadeve.
Ste za izdajo zbrali 66 skladb iz kakšnega bazena?
Lani junija me je poklical stari znanec in mi povedal, da je leta 1990 objavljal moje pesmi v reviji Primorska srečanja in da jih je zdaj našel v nekem predalu. Ko mi jih je poslal, sem prišel do zamisli za izdajo. Nato je drugi prijatelj našel še dodatna besedila in vse se je začelo odvijati samo od sebe. Od prvotne zamisli do izvedbe je minilo pol leta. Zanimivo: dokler ni bilo potrebe, da bi pisal za skupino, sploh nisem pisal besedil.
Je bilo prebiranje teh starih zapisov pot samospoznanje? Kaj ste ugotovili o »jeznem mladeniču« iz Idrije?
Da so leta obrusila robove. Kot je zapisala recenzentka v spremni besedi: gre za nabor od socialno ozaveščenih do ljubezenskih pesmi, za »kompot« vsega. V zbirki so le pesmi, ki so mi osebno všeč.
Knjigo ste označili kot pesniški prvenec in »zadnjenec«. Pa je res?
Ja, to je res. Zato jo sklepa Povozil me je čas; verjemite, ne bom izdal še ene zbirke.