Tomaž Domicelj: Vesel sem, da nisem vzel LSD-ja

»Danes se morajo vsi ob glasbi ukvarjati še z nečim, da preživijo. Še Modrijani imajo redne službe.«

»Danes se morajo vsi ob glasbi ukvarjati še z nečim, da preživijo. Še Modrijani imajo redne službe.« Foto: Revija Vklop

Slovenskega naroda sin za 70. rojstni dan prevaja Briljantino. Tomaž Domicelj o Modrijanih, preživljanju z glasbo, študentskih letih in

Naš gost se je v pol stoletja jezika, glasbe in medijev loteval na vse mogoče načine, le urednik ni bil nikoli. Je slavist, prevajalec, violinist, kitarist in orgličar, avtor številnih zimzelenčkov, bil je glasbeni založnik, predsednik Sazasa, novinar in še marsikaj. 11. marca bo dopolnil 70 let, prav te dni pa je prepesnil glasbo za muzikal Briljantina.

Čez nekaj dni boste dopolnili 70 let. Boste jubilej zaznamovali tudi glasbeno? Jože Potrebuješ je petdesetico proslavil z »intimno« zabavo v športni dvorani.
On je zaslužil toliko, da se spodobi, da kakšen odstotek vrne podpornikom. Mislil sem narediti koncert z gosti, a ne mislim nikogar moledovati ali soinvestirati, zato da bo drugim »luštno«. Če bi jim sploh bilo. Nekateri so bili zelo za ta projekt, drugi tarnajo, da nimajo denarja, ker je letos 50 let televizije in 70 let radia. Ker Mario Galunič in Patrik Greblo pravita, da ni denarja in da letos, kot kaže, ne bo niti Poletne noči, bom pač počakal do 77. leta. Zdi se mi, da je moj rok trajanja daljši in da bom dlje neko ime na domačem prizorišču kot ljudje, pri katerih bi moral zdaj moledovati.

V Zvezdah sem prebral, da so za ženske 70. nova 50. leta. Drži to tudi za moške ali mi sploh ne odrastemo?
Jaz sem abrahama praznoval v Tirani na Miss Germanije, šestdesetletnico na radiu s šesturnim koncertom in 60 skladbami, 70. rojstni dan pa bom v toplih krajih. Ne čutim se starega, le malo več časa potrebujem, da se »sestavim« po dobri zabavi. Okoli 55. leta pretehta: če takrat popustiš, si hitro star. Jaz sem že sedem let v pokoju. Pa kaj? Delati mi ni treba, lahko pa še vedno pišem, igram, pojem, prevedem kakšno besedilo. Nazadnje sem imel triurni koncert v Viteški dvorani Križank, pa so ljudje želeli še. Pogovarjamo se, da bi naredili kaj večjega junija, a ne z RTV. Mogoče bi se morali o odnosu RTV-ja do ustvarjalcev, kot smo jaz, Šifrer, Leskovar in še kdo, temeljito pogovoriti, najbolje kar javno. Za koncert v spomin Danilu Kocjančiču, ki je bil praznik slovenske glasbe, se do zadnjega ni vedelo, ali bo, in je hvala bogu to prevzela TV Koper. To so deviacije. Po drugi strani pa se prerekajo, ali je bilo lani za tri prireditve na Gospodarskem razstavišču preveč stiropora in koliko je stal. To je noro. Sploh se ne zavedamo, kaj je slovenska glasba, in skozi »obvezne kvote« nam vsiljujejo neke polizdelke. Če zdaj poslušam radio, razen nacionalke, kjer je bilo že prej vse urejeno, spet slišim eno slovensko pesem na uro, in to nikogar ne moti. Vedno bolj verjamem, da je to zavestno uničevanje slovenstva, čemur sem se včasih le smejal.

Peli ste na omenjenem koncertu za Danila Kocjančiča. Kakšni so bili občutki? Zdaj se s sošolci večkrat srečate na sedminah kot na rokerskih zabavah.
Jaz na sedmine sicer ne hodim, ta koncert pa se mi je zdel pomemben. Pred petimi leti smo nastopili v Pivki na desetletnici Ane Pupedan, kjer je Danilo še izvedel cel nastop, in takega imam v spominu. Najpogosteje se družim s Primorci. Včasih se zapeljem na obalo, da poklepetamo in potarnamo. Z Zlatim Klunom ali Marjanom Ugrinom, ki ima izjemno mamo: bila je prva menedžerka Kameleonov in je pri 97 letih še vedno pri sebi. Take stvari mi v življenju veliko pomenijo. Na Lent pridem vsako leto, že zato, da srečam prijatelje, in še kar mislim, da bo tam tudi Smiljan Kreže. Zato vem, da če me zdaj »udari«, bom tudi jaz še kar nekaj časa prisoten v tem prostoru. Moje pesmi pa sploh – in to je dovolj. Ni mi treba zapravljati več tisoč evrov, da se bom dokazoval komurkoli. Ljudje na RTV so zaposleni, da pridejo do mene, Šifrerja, Benča, Mežka in drugih ter se pogovarjajo o tem, ali bi kaj naredili. Od ustanove, ki jo plačujemo z naročnino, z gledanjem oglasov in iz proračuna, pričakujem, da mi ponudi organizacijo in logistiko, jaz pa lahko ponudim znanje in veze kot avtor in izvajalec ter ustvarim dobro vsebino.

Vaš mladi kolega Predin pravi, da je bolj star, bolj nor. Pa vi? Umirili se niste, razen mogoče malo pomehkužili, zdaj ko prevajate muzikale na tropskih morjih.
Če bi jaz dobival brezplačne karte za tekme in tepel sodnike v Stožicah, bi najbrž to veljalo tudi zame. Si pa kar predstavljam, kolikokrat in kje bi se še pojavil, denimo, Rod Stewart, če bi izza hrbta udaril sodnika na Wembleyju, kot moj mlajši kolega.

Katera vaša skladba vas danes najbolje opiše? Slovenskega naroda sin ne velja.
Avtomat: »Nikoli ne bom avtomat, četudi spet bom soldat ...«

Torej se vidimo na odprtju tovarne robotov v Kočevju?
Zakaj pa ne, taki nastopi so prav simpatični. Po 37 letih so me povabili na filozofsko fakulteto, kjer bom pel in malo predaval. V veliko veselje mi bo nastopiti za tujce, ki študirajo slovenščino. To bo zelo zanimivo.

Bili ste slovenski Dylan. Protestnik s kitaro. Koliko je še prostora za uporniške poete? Na koncertu Tram 11 sem razmišljal, da po 20 letih besedila še delujejo, ker se ni skoraj nič spremenilo.
Saj imamo tudi mi raperje, a ko ti norijo po Cankarjevem domu v lakastih čevljih, so to bolj ekscesi. Tudi moji skladbi Na gobec in Kaj naj jem sta še vedno aktualni. Prav veliko upornikov pa ni več, ker gre vse mimo. Tovariši, jaz vam ne verjamem ... Lepo vas prosim. Samo Vesna Vuk Godina se je kritično odzvala na nastop Pankrtov v Stožicah. Pa saj se ve: za Pera je bila to najprej šala, potem je bilo zelo resno, zdaj pa je to le še »tezga«. Da ne bi o tem, koliko plačuje glasbenike. Jaz nisem upornik, sem komercialist, a če smo v triu, sem vedno delil pol meni, pol njima. Vprašajte Lovšina, koliko plačuje svoje glasbenike. To so zelo zasebne stvari, a veliko štejejo. Zato ga ne morem jemati kot upornika, lahko pa vedno igra za žur. Kot Plavi orkestar.

Povedala sva, da v pokoju še vedno delate, da vas noče nobena ustanova, razen filozofske fakultete, ničesar pa nisva rekla o južnih morjih. Imate kot pravi Slovenec tudi tam ob hiški vrt?
Seveda, pa kar nekaj kipov v in okoli hiše. Če vas zanima, kako se imam na Kanarskih otokih, vpišite v YouTube »el risco de famara«. Ko se je Irena odločila, da bo šla tja, sem šel seveda z njo. Odšla sva predvsem zaradi zdravja, a tudi zato, da se umakneva iz duševno zadušljivega ozračja.

Kdo od živih glasbenikov je po življenjskem slogu največji roker vaše generacije?
Dado Topić (Time, Korni grupa): videti je odlično, nekako preživi in dela, kar hoče. Tudi Drago Mlinarec (Grupa 220) se dobro drži. V Sloveniji pa ga ne vidim.

Koliko še spremljate slovensko glasbo? Ker v pol stoletja ste bili v njej vse, razen glasbeni urednik.
Pa tudi temu smo zelo blizu. Malo sem se umaknil, ker se nič ne zgodi. Sestaviš skupino, posnameš glasbo ... Kaj pa zdaj? Nič ne gre več ven. Radii ne vrtijo nove slovenske glasbe, in tudi če mi je kaj všeč, ne vem, kaj sem poslušal, ker tega ne napovejo. Če te vrti en radio, te drugi nočejo ali ne smejo. Če posnameš skladbo na Radiu Slovenija, je zaradi pravic ne smejo vrteti drugje, čeprav je to javni radio, ki ga plačuje javnost. O tem se moramo pogovarjati, ne o kvotah. Všeč mi je Marko Hatlak, Leonart, Same babe, večkrat sem poslušal Prismojene profesorje bluesa. A zakaj je treba po Kinu Šiška in Križankah riniti v Cankarjev dom? Zaradi prestiža? Zdaj mi je všeč skladba Sinner skupine Fed Horses.

Kaj so bili glavni izzivi pri prevajanju glasbe za Brilijantino? Glasba vam je bližje kot pri muzikalu Mama Mia ...
Drži, a se res ne da primerjati, to je rock 'n' roll. Abbina angleščina je dobra, a šolska, vse se ve. Tu pa je jezik ameriški srednješolski sleng s preloma 60. v 70. leta, fraze so kratke in ogromno je namigovanj. Zato je bil ta muzikal takrat tako priljubljen – ker je šel mimo cenzure. Temu sva se s Pižamo, ki je prevajal neglasbeno besedilo, v celoti izognila, nobenih seksizmov, ker danes niso potrebni. V izvirniku je, recimo, besedna igra na »mooning«, ki je lahko sanjarjenje ali pa kazanje riti, česar v naši kulturi ni. V naši folklori ni kazanja riti za šalo.

Kakšni so vaši spomini na študentska leta? Ste imeli svoj »Briljantina trenutek« s »sfriziranim« mopedom in kitaro?
Imel sem kitaro, na plesih sem igral in pel, drugi so se mečkali in vozili domov punce, jaz pa sem pospravljal ozvočenje. A sem vse to nadoknadil, ko so bili drugi že srečno poročeni z dvema otrokoma in avtomobilom na kredit, jaz pa sem takrat šele zaživel. Zdaj pa smo spet vsi na istem.

To je bil tudi čas študentskih protestov, spreminjanja sveta.
Moj prispevek je bil, da sem po protestu v Kinu Vič končal na prvi strani Dela, in ko so kolegi predlagali zasedbo Filozofske fakultete, vztrajal, da moramo zakleniti vrata. Kakšno pihanje v trobentice sredi dneva? Če se gremo zasedbo, je treba priti prvi in zakleniti vrata!

Pa pol stoletja pred nizkocenovnimi leti, spletom, odprtimi mejami in Airbnb-jem ste obredli lep del Evrope. Tudi s prijateljem Ivom Boscarolom.
Pri 19 letih le za Avstrijo in Italijo nisem potreboval vize. Za vsako pot sem moral na konzulat; spomnim se, kako so me na belgijskem zavrnili, češ, kaj imam za hoditi po svetu, naj raje študiram. V Anglijo so punce hodile kot varuške, mi pa delat na farmo, kjer nisem bil prav dolgo. S kitaro sem šel v London, štopal po Nemčiji ... Odlično je bilo! Potem sem šel veliko lažje v vojsko.

Obžalujete, da česa niste naredili ali vsaj poskusili?
Rokerske sanje sem izživel, sem pa vesel, da nisem vzel LSD-ja. Kar precej prijateljev in znancev je imelo velike težave, le za enega vem, da mu ni bilo nič. Moja nekdanja velika ljubezen je zaradi tega povsem propadla. Že leta 1971 pa sem nehal sanjati, da bom postal velik glasbenik, in sem rock 'n' roll spremljal iz ozadja. Na Wembleyju sem bil večkrat kot katerikoli glasbenik, tudi na odru festivala v Readingu sem stal – kot napovedovalec. Napovedal sem Status Quo, ki bodo v kratkem igrali na Tenerifu.

Preberite tudi: Zgodba o ledenem kraljestvu, ki izginja. Kliknite TUKAJ!

Kje se nas sliši:

  • | 94.9 MHz | Ljubljana z okolico
  • | 95.5 MHz | Novo mesto z okolico
  • | 95.5 MHz | Celje z okolico
  • | 96.7 MHz | Sevnica (Posavje)
  • | 95.9 MHz | Brežice, Krško (Posavje)
  • | 88.7 MHz | Dobova, Bizeljsko
  • | 107.8 MHz | Velenje z okolico
  • | 106.8 MHz | Maribor z okolico

Kje smo vidni:

  • | Telekom | Kanal 507
  • | TELEMACH | Kanal 506
  • | A1 | Kanal 423
  • | T-2 | Kanal 78
  • Večina ostalih kabelskih operaterjev
Radio veseljak logotip noga

Vse pravice pridržane © 2023