Kljub mladosti je šestindvajsetletni Sašo Avsenik dokazal, da mu dedkovi čevlji niso preveliki, saj s svojim ansamblom razveseljuje staro in mlado doma in po svetu. Družinski glasbeni talent pa je podedoval še eden od petih Avsenikovih otrok, temnolasa Monika, ki poje v zasedbi Perpetuum Jazzile. Sicer precej sramežljiva Monika je tista, ki tako simpatično kašlja v reklami za zeliščne tablete. Uspešni pa so tudi drugi Avsenikovi otroci: Nataša, Primož in Aleš.
Gregor Avsenik je dodobra poskrbel, da bo duh legende narodno-zabavne glasbe živel dalje. Z ženo Katarino imata namreč kar pet otrok. »Privilegij je odraščati v družini z več brati in sestrami,« o svoji izkušnji zadovoljno razlaga Sašo, najstarejši Gregorjev sin. Drugi se je leto in pol za njim rodil Aleš, nato še leto in pol pozneje Nataša, Monika je šest let mlajša od Saša, Primož pa točno deset let. Glasbenikova starša sta si želela več otrok, podobno kot njegova stara starša, legendarni Slavko in Brigita, ki sta jima žal dve hčerki umrli. Gregor in Katarina sta si izpolnila željo, z njo so zadovoljni tudi njuni potomci.
Dragocena popotnica starih staršev
»Večino časa smo preživeli z mamo, ki v domačem podjetju pomaga pri računovodstvu za gostilno. Sreča v nesreči je, da sta naša hiša in gostilna povezani, tako da je šla lahko kar v copatah v službo. Oče je veliko časa preživel v gostilni, na sestankih in med ustvarjanjem glasbe. Posvečal se nam je predvsem ob večerih in na dopustih. Že stari oče je začel tradicijo preživljanja dopustov na smučanju in na morju. Veliko časa smo preživljali tudi z dedkom Slavkom in babico Brigito, ki sta, čeprav sta živela v Ljubljani, skoraj vsak dan prihajala v Begunje, kjer je dedek pisal pesmi, babica pa je imela zastopstvo za instrumente in je vodila muzej. Radi in veliko smo se družili. Tisto so bili nepozabni časi, še posebno na morju,« se spominja Sašo in dodaja, da imajo hišo v Istri, kjer so najsrečnejši, ko so lahko vsi skupaj. Vsi otroci tudi radi smučajo, že od malega pa so zaradi znanega priimka vajeni pozornosti, kjer koli se pojavijo.
Radoveden, pa tudi poreden
»Zame so rekli, da sem bil kot prvorojeni zelo živahen in neustrašen otrok. Oče je o meni napisal skladbo Tečka mala, ker sem bil menda res tak. Kot prvi otrok sem bil vajen pozornosti, a ko je prišla »konkurenca«, sem nagajal in si želel, da bi se več ukvarjali z menoj. Mene pa je bilo strah, da mi bo vsak nadaljnji otrok, ki se je rodil, odvzel pozornost, zato sem težil. Zdaj se vsi otroci dobro razumemo, pravzaprav se z leti čedalje bolje. Kot majhen pa sem velikokrat kakšno ušpičil, denimo kakšnega brata ali sestro zaklenil v sobo, skril kakšno barbiko, hotel ves čas gledati risanke. Do konca sem bil navihan. Seveda le doma. Vsi otroci smo vzgojeni, da se v javnosti lepo vedemo: pozdravimo, smo prijazni in spoštljivi. Doma pa so bila pravila bolj ohlapna,« se nagajivo smeji Sašo, ki ima z vsakim bratom ali sestro nekaj skupnega.
Še največ sodelujeta z Alešem, ki vodi strežbo v gostilni, povsem ljubiteljsko dela še izpit za sommeliera, ko pripravljata glasbene večere v domači gostilni. Prav ganljivo ju je videti tudi skupaj z Moniko, ki je poleg Saša podedovala družinski glasbeni talent. Monika, ki študira razredni pouk na pedagoški fakulteti, že dolgo prepeva v zasedbi Perpetuum Jazzile. Vsake toliko pa se mu pridruži še v narodni noši na Avsenikovem odru.
Najbolj sproščena pa so druženja z Natašo, študentko notranjega oblikovanja, in srednješolcem Primožem, ki ju glasba ne zanima preveč, zato pa sta toliko bolj angažirana pri pripravi druženj »ta mladih« Avsenikov. Največkrat dasta pobudo, da gredo vsi otroci skupaj smučat ali pa obiščejo Saša na kakšni veselici. »Naši urniki se križajo – jaz imam največ dela ob koncih tedna, Nataša in Primož pa sta takrat prosta. Vsake toliko se nam le uspe uskladiti in dobiti. Tako smo šli v začetku lanskega decembra vsi skupaj na prižig lučk v Ljubljano, vsake toliko pa gremo še v cerkev k maši, kar je družinska tradicija,« pripoveduje Sašo, ki je mlajšim bratom in sestram utiral pot tudi v šoli. Prvi je spoznaval učitelje in mlajše poučil, kako se vesti, da prideš čim laže skozi.
Avsenikovo bando boste pogosto skupaj srečali v hribih, doma igrajo košarko, tenis in namizni tenis. Čez poletje, ko so na morju, dekleti bereta knjige, fantje pa gredo na podvodni ribolov.
Bratje in sestri pridno pomagajo v domačem podjetju. Pri festivalu Avsenik, ki ga organizira oče Gregor, mama usklajuje vse dogajanje, Sašo nastopa, Primož pomaga Alešu pri strežbi, Monika poje in Nataša prodaja karte, je najbolje videti, kako uglašeni in povezani so. Vsi so od malega zelo zaposleni, zato si za praznike ne podarjajo kakšnih velikih in dragih daril, temveč so njihova povezana s skupnim preživljanjem časa. Sašo jih je za nedavne praznike obdaril z dnevom kopanja v toplicah, Aleš pa je vsem kupil karte za kino. Ker si počasi vsi ustvarjajo svoja gnezda, so od staršev dobili kopico praktičnih stvari, kot sta denimo posoda in jedilni pribor, le najmlajši Primož je dobro prišel skozi z računalniško igrico. Sašo uživa v druženjih z brati in sestrami, počasi pa razmišlja tudi o svoji družini.
Poroka bo na prvo pomladno prosto soboto
»Čeprav sem že šest let s svojim dekletom, s katerim se odlično razumeva, se zaradi pomanjkanja prostih sobot še nisva utegnila poročiti. Na sredo pa tega ne želiva narediti. Kar dobro zaslužim, zato si težko predstavljam, da bi imel v razmerah, ko mnogo mladih težko dobi delo, zato si še teže kupi stanovanje ali zgradi hišo, več kot dva ali največ tri otroke,« je realen mladenič, ki se dodobra nasmeji ob govoricah in pisanju v medijih, da se je poročil in da bo kmalu postal očka. »Nič od tega (še) ni res, ko bo, vam bom povedal. Mi je pa žal, da pravnukov ne bo dočakala babica Brigita, ki se je poslovila lani in sem jo imel zelo rad. Šele ko nekoga izgubiš, ga še bolj ceniš in vidiš, da je od tebe odvisno, kako boš ohranjal družinsko tradicijo. Zato se toliko bolj veselim rojstnih dni in praznikov, ko si vsi vzamemo čas, da smo skupaj. Vse drugo pa je tako kot preostalo v življenju – pride in gre,« je modro sklenil Sašo.