Leto 2018 bo za Jožeta in Čuke leto praznovanj. »Dogajale se bodo obletnice na obletnico. Poleg mene, okroglo praznuje tudi moja Andreja, nekdanja sošolka. Skupaj praznujeva 20 obletnico poroke, s Čuki beležimo 30 let neprekinjenega dela, Matjaž je 20 let v skupini, Jernej 10, obletnico – ničto, pa praznuje Miha, ki se nam je pridružil maja lani,« se smeji Jože, ki ne mara delati obračunov in kovati načrtov. Od nekdaj je njegov moto, da je življenje treba živeti sproti. »V življenju so enim dane ene stvari, druge pa ne. Ne pritožujem se glede zdravja. Imel sem srečo in privilegij, da so v moje življenje vedno prišli pravi ljudje in sem lahko z njimi nekaj časa živel in ustvarjal. Tako je tudi z družino. Zavedati se je treba, da je vmes tudi veliko sreče, za katero pa ni nujno, da traja večno. Važno je, da ti je fino, takrat ko je. Kar pa se tiče dela, sem vedno delal z ljudmi, ki sem jih cenil in sem rad delal z njimi, četudi so se potem z nekaterimi naše poti razšle. A takrat, ko smo delali, smo uživali in počeli prave stvari. Tako je še danes. Rad imam življenje brez prevelikih kompromisov, ko lahko delam to, v kar verjamem,« razlaga svojo življenjsko filozofijo in dodaja, da nikoli ni šel proti sebi, da bi počel nekaj, v kar ni verjel. »Če ni pravega zadovoljstva, je vse drugotnega pomena. Prava stvar je početi to, v čemer uživam. Pa naj gre za glasbo, televizijske oddaje, druženje z ljudmi,« je odločen Jože, ki se mu je v tega pol stoletja zgodila tudi kakšna neprijetna stvar. Predvsem pa bi sam kakšno potezo povlekel drugače, kot jo je. »Naučil sem se, da za nazaj ne moreš nič popraviti. Spoznal sem, da imajo določeni odnosi rok trajanja. Pri tem si ne moreš nič pomagati. Lahko se postaviš na glavo, vendar se določenim ne da nič dopovedati, morda pa tudi drugi ne zmorejo ali ne znajo ravnati tako. Ne krivim drugih. Življenje samo je tako. Pri 30, 40 sem mislil, da so vse fine stvari večne. Vendar temu ni tako. Za vsako stvar, pa naj gre za posel ali za družino, se je treba potruditi in stvari ne jemati za samoumevne. Ljudje pa smo takšni, da se začnemo naprezati šele, ko ne gre vse gladko… Zato se je pomembno zavedati svoje sreče, ki ni samoumevna.«
Jože Potrebuješ ob svojem abrahamu
Deli na
Jože s hišnim ljubljenčkom in velikim nagajivčkom Foto: M24.si
50 let ni kak poseben dosežek.
Brez zveze je sam početi stvari
Njemu sta do srca najbolj segli dve stvari – odhod Marka Vozlja iz skupine in razhod z ekipo Na zdravje Jasne Kuljaj, ko je odšla na vrhuncu popularnosti in rekordih gledanosti. »Na stvari vedno gledam tako, da se vprašam, kaj sem jaz storil narobe in to poskušam popraviti. Tako sem se naučil, da stvari niso večne in da obstajajo stvari, na katere nimaš vpliva. V življenju se nisem z nikomur skregal in čisto vsakega lahko pogledam v oči in mu rečem dober dan. Vem, da sem marsikomu trn v peti, vendar sem se sprijaznil, da je življenje takšno,« razlaga Jože, ki ga je skozi življenje vodila strast. Ne zdrži dolgo pri miru, zato je ves čas aktiven. Nikoli ne gre od doma ne da bi naredil vsaj sto sklec in trebušnjakov. Ob tem pa strastno rad kolesari, igra nogomet, hodi v hribe, vesla in se ukvarja s stvarmi, ki ga veselijo. »Nikoli nisem bil preveč ambiciozen in tekmovalen človek. Rad imam svojo filozofijo, svojo pot in ne tekmujem z drugimi. Eden mojih motov je, da nič ne počnem na silo, niti se nikoli ne zaletavam z glavo skozi zid. Če mi je nekaj usojeno, bo že pokukalo na plan. Druga stvar, ob katero se mnogi spotaknejo, je moja otročjost. To mi očitajo že 30 let. Vendar si tega ne pustim vzeti. Na življenje gledam morda preveč naivno in ne preresno. Rad po otroško snujem nove ideje in se kot otrok veselim stvari. Življenje ni sama matematika, pa tudi človek je več kot le seštevek občutkov. Rad delam z ljudmi, ki niso roboti. Tega se držim tudi doma. Svoji hčerki vzgajam, kolikor otroke lahko pač vzgajamo, tako, da poskušata z vsemi čutili zaznati okolico in svet. Da se ne bojita biti človeka in v polnosti izražati svoja čustva. Tudi sam s tem nimam težav. Ko sem žalosten ali mi kaj ne gre, ne maram ljudi okoli sebe. Določene stvari rad predelam sam. Obenem pa ima privilegij tisti človek, ki ima okoli sebe ljudi, s katerimi lahko čustvuje, ne samo sočustvuje,« pravi. Sam je predvsem hvaležen za svojo sošolko Andrejo, s katero že dobrih dvajset let vztrajata v zakonu. »Ko sem vesel, rad to podoživljam z ljudmi. Ko se ponoči česa spomnim, zbudim Andrejo in ji to zaupam. Najlepše je deliti stvari z ljudmi. Zato tudi v glasbi nočem biti solist. Mar ni lepše vračati se z uspešnega koncerta in to deliti s člani skupine, kot pa biti sam?!«
Uspeh je relativna stvar
»Nimam se za zelo uspešnega človeka, pa tudi to, kako uspešna je moja kariera, je zelo relativna stvar. Ravno toliko sem bil v tujini, da sem videl, kaj pomenijo uspešni ljudje. Za menoj pa vseeno ostaja neka zapuščina, ravno dovolj, da lahko pogledam v oči vsakemu kritiku in mu rečem, to sem naredil. Če znaš bolje, izvoli. Nimam se za slovenskega genija ali izbranca slovenskega naroda. Pesmi govorijo svoje. Ravno tako oddaje. Do zdaj je bilo moje delo prepoznano za uspešno. Vesel pa sem, da smo Čuki dosegli vse, kar si človek pri nas lahko zamisli in zaželi. Najbolj sem ponosen na to, da sem avtor ponarodelih pesmi in da tudi po 30 letih kariere napolnimo največje prizorišče. Naša glasba se je dotaknila ljudi. Ob naših pesmih so odraščali, se zaljubljali, razhajali… Za uspeh si štejem, da živim lepo življenje, da sem obdan z ljudmi, ki jih imam rad in da lahko skupaj raziskujemo svet,« pripoveduje glasbenik, ki je videl dobršen del sveta. »Februarja nas čaka pot v Južno Afriko, želim si spet na Florido, pa v Rusijo po dolgem in počez… Svet je velik in čaka, da ga odkrijemo,« je zadovoljen sklenil.
Čuki z novim članom 2017 Foto: Marko Delbello Ocepek