19. decembra leta 1991 je za vedno obnemela trobenta FRANCA KOŠIRJA (1931 - 1991). Že v mladih letih se je zapisal glasbi. Četudi se je po končani šoli za kovinostrugarja zaposlil v jeseniški železarni, je njegovo srce sililo k glasbi. Kot 14. letni fant je pri Jeseniški godbi igral krilni rog, a na skrivaj je vadil trobento. Leta 1950 se je vpisal na srednjo glasbeno šolo v Ljubljano in se tudi leta 1952 pridružil plesnemu orkestru Bojana Adamiča pod okriljem Radia Ljubljana. Avsenikom se je pridružil leta 1955, ko je takratni klarinetist in umetniški vodja Vilko Ovsenik razširil ansambel iz Tria Avsenik v Gorenjski Kvartet. Do svoje prerane smrti je s svojim gasilskim tonom trobente in neprekosljivim humorjem ostal zvest Ansamblu bratov Avsenik. Ljudje so ga imeli radi, na nastopih se mu je publika smejala še preden je na odru spregovoril. S prirojenim smislom za humor in pripadnostjo ansamblu bratov Avsenik je pomagal ansamblu na sam svetovni vrh narodno-zabavne glasbe. Z Avseniki je posnel je več kot 900 skladb za domače in tuje glasbeno tržišče. Večkrat je tudi zapel. Besedila, prepojena s humorjem, sta zanj pisala Tone Fornezzi Tof in Marjan Stare.
Le kdo ne pozna pesmi: Jaz sem pa en Franc Košir, Pijem rad in dobro jem, Franc vseved, Jej, jej k'mam težko glavo, Zidarska, Gasilec Franc, Lovske laži, Shujševalna ura, Praktično je le kolo, Križi in težave, Nobena žavba ne pomaga več, in številne druge... Vse naštete pesmi ljudje še danes sprejemajo z velikim navdušenjem in Koširja podoživljajo v lepem spominu.
Umrl je po težki bolezni 19.12.1991, star komaj 60 let. Pokopan je na Jesenicah na pokopališču Blejska Dobrava.