Franc in Hermina: Ljubezen je bila tako vroča

Pisalo se je leto 1960, ko se je iz vojske vrnil Franc Šegovc. Takoj ob vrnitvi se je odpravil v tovarno Kos Slovenj Gradec, kjer je želel pozdraviti sodelavce.

In ravno to srečanje je bilo usodno, saj je tam spoznal ljubezen svojega življenja. Skupaj sta tudi zdaj, ko je Franc 16. maja praznoval osemdeseti rojstni dan.

»Med drugim sem v pisarni opazil novo dekle. Bila je s hrbtom obrnjena od mene. Ko sem jih pozdravil in ogovoril, se je obrnila, srečale so se najine oči, nekaj me je spreletelo in v trenutku je zagorela ljubezen, ki traja še danes. Poročila sva se 21. januarja 1961,« se nepozabnih trenutkov spominja muzikant, ki nam ob tem pove, da je bila poroka na Hermininem domu v Legnu, na njej pa so igrali Štirje kovači. »Hkrati sem bil ženin in muzikant. Že drugi dan po ohceti sva šla na svoje. Takrat je bil velik problem dobiti kje kakšno stanovanje. Iskala sva ga in iskala, pa vse zaman. Moj baritonist je prav takrat gradil novo hišo. Ponudil je, naj si v njej napraviva sobo, čeprav je bila hiša v surovem stanju, še neometana. Tisto leto je bila zelo mrzla zima. Kurila in kurila sva v tisti sobici in nikakor je nisva mogla ogreti. Najina ljubezen pa je bila tako vroča, da sva na zimo kar pozabila. Pozneje sva si zgradila svojo hišo v Slovenj Gradcu. Ja, tako skromni začetki so bili, a je bilo lepo.«

Franc ima lepe spomine tudi na služenje v JLA, kjer je bil vezist. »Dobre tri mesece sem služil v Varaždinu, preostalo pa v Petrinji pri Sisku. V Varaždinu nas je hudo zeblo, bilo je zelo mrzlo. Spali smo v montažnih prostorih, kjer ni bilo nobene peči, da bi se pogreli. Hranili smo se v velikem konjskem hlevu, kjer je bila pred tem konjenica. Vojaško vzgajanje je bilo na prostem, disciplina pa zelo stroga, včasih močno pretirana,« pravi Franc, ki doda, da bi morda bilo prav, da bi naš mladi rod tudi šel skozi kakšno vojaško vzgojo.

Njegov desetar v vojski je bil sorodnik Arsena Dedića. »Dobro sva se razumela. Rekel mi je: Ti si glasbenik, jaz sem glasbenik, bom malo bolj gledal nate, da v tem mrazu ne zboliš. Pozneje so me poslali v prekomando v Petrinjo. Takoj so me vključili v ansambel, ki je igral ob sobotah in nedeljah v tamkajšnjem Domu armije. Nič ni kaj dobro zvenelo, bili so slabi muzikanti. Če se prav spomnim, je imel kitarist na kitari le štiri strune, in še te neuglašene. Na ples v Dom armije so hodili le oficirji s svojimi ženami. Polkovnik je bil skoraj vedno med njimi. Bil je komandant polka. Nekega dne me je poklical na raport in rekel: 'Jako dobro sviraš i pjevaš, a ono ostalo ne valja ništa.' Vprašal me je, ali lahko naredim kakšen dober ansambel, poiščem v polku dobre glasbenike. Odvrnil sem: Lahko! Naredil sem avdicijo in zbral res prave, dobre glasbenike.«

Bajna plača ga ni prepričala

Šegovac, tako so ga namreč klicali v vojski, je mesečno prejemal notne zvezke Jugotona. Ob tem se spominja popevke Volare s festivala San Remo 1959. »Dobil sem jo v zvezku že kakšen teden pred festivalom, le da nisem vedel, kakšna je ta skladba in kako zveni. Ko sem jo slišal, smo jo že vadili in igrali. Pa da ne bi zvenelo preveč samohvalno, igrali smo res tako, kot je treba. Polkovnik je bil zelo muzikaličen in rad je imel našo glasbo. Ko se je bližal konec služenja vojaškega roka, me je poklical v štab in me nagovarjal, da bi ostal tam in vodil ansambel. Ne vem, zakaj sem mu takrat rekel, da bom premislil, čeprav sem v sebi jasno vedel, da ne bom ostal. Doma imam Štiri kovače in povrhu tega še domotožje. Že prvič bi mu moral jasno reči to, kar mislim, pa me ne bi več nagovarjal, da ostanem. Za začetek mi je ponudil bajno plačo, petintrideset tisoč dinarjev na mesec, pozneje še več. Za tisti čas je bilo to precej denarja. Če bi ostal tam, ne bi nikoli spoznal moje Hermine, moje ljubezni, pa čeprav sem prišel s petintrideset tisoč dinarjev na vsega pet tisoč doma v naši kovačiji. Pa saj ni vse denar,« pravi Šegovc.

Štirje kovači

Danes živita s Hermino v prelepem Legnu. Ko pride pomlad, na vrtu pripravljata zemljo za sajenje, saj imata rada domačo zelenjavo, ker vesta, da ni škropljena z umetnimi pripravki. Hermina ima rada rože, zato je okrog hiše vedno polno cvetja. »Okrog naju so sami dobri ljudje, dobri sosedje. Večkrat se dobimo, poklepetamo in se nasmejimo raznim dogodivščinam. Kadar pa pridejo k nama prijatelji, ki imajo radi kaj koroškega, obvezno pripravim in spečem mežarle. To je značilna koroška jed in je na mizi bolj pozimi, v času kolin. Poleg tega pa imava še dve živalci – muco Luno in kužka Šnofija, ki nama delata družbo in veselje,« pove Franc, ki se spominja začetkov v ansamblu. »Hermina se je Kovačem pridružila leta 1972. Celih enajst let je minilo, preden sem spoznal, da bi lahko bila pevka pri nas. Že prej, ko sem ustvarjal kakšno novo melodijo, je poskušala zraven zapeti, a meni se ni zasvitalo, da bi lahko bila pevka. Pri Kovačih je že celih petinštirideset let in skupaj vandramo po svetu. Opažam, da veliko pomeni, če sta v ansamblu mož in žena. Ti ansambli so bolj obstoječi,« razloži Franc, ki o ljubezni svojega življenja najde le najlepše besede: »Kot žena mi trdno stoji ob strani. Vedno najde prave besede, če mi kdaj ne steče vse tako, kot je treba. Zmeraj mi je v oporo in skupaj poiščeva rešitev.«

segovc franc 20_1_160 (1).jpg

Kje se nas sliši:

  • | 94.9 MHz | Ljubljana z okolico
  • | 95.5 MHz | Novo mesto z okolico
  • | 95.5 MHz | Celje z okolico
  • | 96.7 MHz | Sevnica (Posavje)
  • | 95.9 MHz | Brežice, Krško (Posavje)
  • | 88.7 MHz | Dobova, Bizeljsko

Kje smo vidni:

  • | SIOL | Kanal 660
  • | TELEMACH | Kanal 130
  • | AMIS | Kanal 423
  • | T-2 | Kanal 78
  • Večina ostalih kabelskih operaterjev
Radio veseljak logotip noga

Vse pravice pridržane © 2020