Umetnica odra in življenja

Foto: revija Zarja

Vita Mavrič in njenih 30 umetniških let.

Umetnica – to je res prva asociacija, ki jo dobim ob imenu Vite Mavrič, vsaj ko premišljujem o njej v zvezi z njenim delom. Morala bi omeniti tudi njene kulinarične sposobnosti, ki so prav gotovo na ravni največjih kuharskih mojstrov. To ne preseneča, vsega se namreč loti z največjo mogočo zavzetostjo. Kompromisi je pri delu ne zanimajo, kar je kdaj tudi škoda. Zanjo, seveda, nikakor ne za gledalce, poslušalce. Vita za vsak svoj nastop želi, da je popoln, pa čeprav to pogosto pomeni, da gre v svoj minus. Zato nikar ne zamudite spektakla, ki ga 8. junija ob 30-letnici umetniškega delovanja pripravlja v Cankarjevem domu!

V Cankarjevem domu pripravljate koncert ob 30-letnici svojega umetniškega ustvarjanja. So leta hitro minila?

Res sem zelo hitro živela. Sicer pa ne bi priporočala nikomur, da v teh dneh odide z mano na osamljen otok. Nisem prijetna družba, še sebi ne. Tremo imam.

Še vedno?

Še vedno. Upala sem, da se trema z leti zmanjša, pa je pri meni prav nasprotno. Že trideset let sanjam ene in iste nočne more, da sem na odru, vendar na koncertu, ki nima nobene zveze z menoj, z odra pa me ne pustijo, in potem se vso noč rešujem iz zagate. Obupno! Se je že začelo in tako bo vse do 8. junija.

Vaš dogodek bo v istem terminu in istem prostoru, kot so bili zadnja leta festivali šansonov La vie en rose. Bo koncert tudi sicer podoben? Kaj lahko pričakujemo? Spektakel?

Na neki način bo res spektakel. In seveda bo podoben večerom La vie en rose, na odru se ne bo zvrstilo nič manj glasbenikov in tudi spremljala me bo ista zasedba kot vsa prejšnja leta, pod vodstvom mojega dolgoletnega pianista Jake Puciharja, le da se jim bo tokrat pridružil še simfonični orkester. To bo atraktivna glasbeno-scenska predstava, prerez mojega dosedanjega dela. Sprehodila se bom od Brela, Piafove, Brechta do kletzmerja, nekaj bo tudi novitet, saj sem pravkar posnela album, ki ga bo ta večer mogoče premierno kupiti. Od vsakega skladatelja, s katerimi sem sodelovala, bo izvedena vsaj ena pesem, tudi Arsen Dedić bo zastopan. Z Borisom Benkom iz dueta Silence pripravljava presenečenje, pridružila se mi bosta prijateljica iz Francije in harmonikar Janez Dovč. To bo večer, namenjen lepoti in počitku duše. In hkrati bo do zdaj moj največji in najdrznejši koncert, ki pa ne bo imel niti ene ponovitve.

Zakaj samo enkrat?

Iz zelo banalnega razloga: ker si preprosto ne morem privoščiti, da bi tako velik finančni zalogaj lahko ponovila.

Pri vas je vedno vsak projekt narejen na najvišji ravni. Se mi samo dozdeva ali si sami vse otežite? Tudi tokrat bo program unikaten, namesto da bi pač odpeli »best of« …

Perfekcionizem je huda in neozdravljiva bolezen. Vendar hvaležnost občinstva poplača čisto vsako sekundo vloženega truda.

Pa znate sicer sklepati kompromise v življenju?

Seveda znam! Zdaj sem pa že dovolj stara gospa, da sem kakšen kanček modrosti z leti že pridobila. Življenje je v vseh pogledih en sam kompromis. In ti so nujni, vprašanje je le, do katere točke so še sprejemljivi. Če govoriva o ustvarjanju, kompromisov v odnosu do sebe ne znam sklepati. Pa sva spet pri perfekcionizmu! To je tak trapast začarani krog, v katerega sem ujeta. Sama sebi sem največja sovražnica. Ampak to je stvar značaja, ne delam si več utvar, da se bom kdaj spremenila.

Imate producenta ali glasbenega menedžerja, ki skrbi za vas, za potek priprav in organizacijo?

Ne spravljajte me v smeh! Vseh trideset let sem sama sebi menedžerka in producentka v eni osebi. In takšna je bila moja funkcija tudi v Cafè teatru in na festivalu La vie en rose: tiskovine, vsebine, program, ideje, iskanje sponzorjev, tehnična usklajevanja, bilance, finance, prijave na tisoč in en razpis, izbor repertoarja in še in še bi lahko naštevala. Če sem kakšnega menedžerja morda spregledala, naj se mi, prosim, takoj javi. Z veseljem sprejmem ponujeno roko. Ni se mi namreč še zgodilo, da bi lahko samo ustvarjala in šla brezskrbno na oder zgolj delit užitke s poslušalci. Da bi za vse poskrbel aparat oziroma menedžment, tega v tem življenju zagotovo ne bom doživela. Jaz sem v bistvu neke vrste »prekarec« že od nekdaj.

Se po vašem umiku ni našel nihče, ki bi prevzel vaši blagovni znamki Cafe teater in La vie en rose?

Kdo neki bi hotel prevzeti nase to breme v organizacijskem, produkcijskem in umetniškem smislu? In oboje večino časa preživljati brez državnih subvencij, zgolj z iztržkom lastnega uspeha ali neuspeha? To je nenehna hoja po robu.

Pred tremi leti ste slavili 20 let Cafe Teatra, zatem 15 let festivala La vie en rose, zdaj 30 let kariere, vaš abraham je tudi že mimo. Kako gledate na obletnice? Katera vam je največ pomenila?

Leta se pač namnožijo, zoper to ni zdravila. Tega ne jemljem tako resno.

A vendar, ali vam ni bilo niti za trenutek žal, ko ste ugasnili Cafè teater in še La vie en rose?

Bilo mi je. Zelo. Na zadnjem večeru La vie en Rose sem bila hudo bitko sama s seboj. A v življenju sem vedno hodila samo naprej in nikoli nikoli nazaj. Tako sem se odločila in ta list je popisan. Z obema sem sooblikovala naš kulturni prostor. Arhiv je shranjen v Nuku, kar me izjemno veseli, ker tako ne bo šel v popolno pozabo. Ta pot je bila preprosto prehojena, delo dokončano. Hiperproduktivnost te pogoltne vase. Utrudila sem se, nisem se več prepoznala. In če ne vidiš sebe, ne moreš videti drugih.

Več v reviji Zarja št., 20. 16. 05. 2017

Kje se nas sliši:

  • | 94.9 MHz | Ljubljana z okolico
  • | 95.5 MHz | Novo mesto z okolico
  • | 95.5 MHz | Celje z okolico
  • | 96.7 MHz | Sevnica (Posavje)
  • | 95.9 MHz | Brežice, Krško (Posavje)
  • | 88.7 MHz | Dobova, Bizeljsko
  • | 107.8 MHz | Velenje z okolico
  • | 106.8 MHz | Maribor z okolico

Kje smo vidni:

  • | Telekom | Kanal 507
  • | TELEMACH | Kanal 130
  • | A1 | Kanal 423
  • | T-2 | Kanal 78
  • Večina ostalih kabelskih operaterjev
Radio veseljak logotip noga

Vse pravice pridržane © 2022