Velika dama slovenskega šansona, pevka, igralka, poetesa, pripovedovalka, performerka, vse kar združuje in navdihuje peto poezijo na odru. Je pionirka žanra, ki dotlej pri nas ni imel pravega domovanja, bolj začasne, nezveste ljubimce, ki so prihajali in odhajali. Glasbeno gledališče, kabaret, šanson, muzikal, glasbeni performans v družbi najboljših. Pesnikov, obstrancev, romantikov, »muzkontarjev«, genijev, zapornikov, umetnikov, vagabundov, komedijantov, džezerjev, obsesivcev, ponočnjakov … tistih torej, ki potrebujejo glas muze in odrske fatalke, da prelije njihov svet v raskavo božanje glasu, ki gre in zabode naravnost v srce.
V družbi Brechta, Brela, Piafove in drugih ikon, ki so izumile šanson in zbadljivo popevko starega Berlina in povojnega Pariza, pa tudi slovenskih pesnikov, ki jih dotlej še nikoli nismo slišali govorjene in pete v glasbi. Na tekste Jesiha, Menarta, Ježka, Župančiča, Fritza, Klopčiča in ne nazadnje, marginalca, pisatelja, pesnika, boksarja in partizana, nepopravljivega ženskarja – Vitomila Zupana, ki je svoje pesmi na skrivaj čečkal in tihotapil iz jetniške celice. Da o glasbenikih in glasbi ne govorimo, od Kurta Weilla do klezmerja, od Mojmirja Sepeta do Janija Kovačiča …
Vse pa se je začelo konec osemdesetih, ko se je kodrolasa deklica povzpela na odru Mestnega gledališča ljubljanskega »U slovenačke gore«, muzikal, ki je očitno usodno zastavil Vitin glas in odrsko podobo, kmalu zatem pa je že prišlo sodelovanje z najboljšimi mojstri domačega šansona, samostojni recitali, kaseta (ali se jih še spomnite, tistih navitih trakcev v majhni škatlici?) in koncert v Cankarjevem domu. Kdo vse so bili Vitini prvi glasbeni učitelji, sopotniki v ustvarjanju, navdih za njen šanson?
»Nedvomno je bil moj največji učitelj in vzor, pianist Borut Lesjak. Začetek poti je bil tak, kakršni so pač vsi začetki. Vse je šlo samo navzgor. Mladost je lepa, ker je naivna. Prevzet si z občutkom, da stojiš na samem vrhu Montparnassa in da je ni poti, ki bi vodila navzdol. Če bi ne šla skozi trdo šolo Boruta Lesjaka, bi bil lahko moj začetek zgolj labodji spev. Borut ni izbiral besed ali dejanj. Poskrbel je, da sem ostala prizemljena. Bil je strog in neizmerno zahteven, a obenem tudi čvrsta opora. Podpiral je vsakršno idejo, željo, predstavo o tem, kako slišim, vidim in doživljam poustvarjanje. Šanson je zame ponotranjen monolog, zapisan zgolj v drugem kodnem sistemu, ki se mu reče glasba. Seveda na začetku posnemaš druge, se učiš, dokler ne najdeš lastne kode. In če me Borut pri tem ne bi spodbujal in hrabril, se najbrž nikoli ne bi na povsem svojstven način lotila Ježka. Ježek je bil nekakšna potrditev. Nujno potrebna tako osebna, kot tudi s strani publike, ki me je takrat vzela za svojo. Potrditev, da delam in razmišljam v pravo smer. In obenem vzgib, k novemu, takrat precej drznemu koraku, k odprtju Cafè teatra.«
Poklon umetnikom
Na začetku devetdesetih se je zgodilo bližnje srečanje, trk dveh velikih veseložalostnih klovnov, Ježka in Vite. Ježek, ki je pravzaprav pripadal generaciji naših staršev, dedkov in babic, je bil v povojnih petdesetih in šestdesetih začetnik odrske satire, šansona, skeča in humorja, tudi televizijskega nastopa, a za nove generacije že nekoliko pozabljena legenda. Vita ga je z glasbeno gledališko predstavo Ne smejte se, umrl je klovn spet prebudila med nas in zanj prejela tudi Župančičevo nagrado Mesta Ljubljana, kasneje pa postala tudi nosilka Ježkove nagrade.
Pred Vito avtorski glasbeno gledališki dogodki pri nas niso imeli svoje prave forme in odra, zato se je tudi tega lotila sama. Kot umetniška direktorica Café teatra je ustanovila festival šansonov La Vie en Rose, ki je tako kot njegovo ime, postal sinonim za najžlahtnejše glasbeno poezijo in izvajalce na odru. Ljubljana je dobila svojo malo pesniško oazo, kamor so se stekali ljubitelji in boemi, zapriseženi verniki šansona in dobrih klepetov ob svečah in glasbi …
Vita je kot samo življenje, ženska, ki vidi in zaznava svet okoli sebe, z močnim socialnim so(čutom), ki se ne izraža samo v angažiranih songih in nastopih, ampak tudi z aktivizmom v humanitarnih mrežah ter prireditvah za tiste malo manj vidne in manj privilegirane člane družbe tega sveta. Z Mileno Zupančič sta leta dolgo zastavljali svoji imeni in delovanje za Unicefovo organizacijo za pomoč otrokom v okviru Združenih narodov in njihovim projektom v Sloveniji.
Koncert na pragu poletja
V Cankarjevem domu bo 8. junija 2017 koncert, s katerim bo Vita Mavrič prehodila tri kratka desetletja svojega ustvarjalnega življenja in bo nekakšen mali retro sprehod po nekaterih etapah te poti. Pesmi, pesmi in še enkrat pesmi. Šanson. Z vrtnico med zobmi in s cilindrom na glavi.
Več v majski reviji Ženska, ki je izšla 3. 5. 2017