Harmoniko imajo v genih.

Janez, Jure in Marko dokazujejo, da harmonika ni samo za veselice in da se da z njo početi marsikaj ter iz nje izvabiti različne zvoke in vibracije.

Vsi trije se strinjajo, da je glasba samo ena in da ni toliko pomembno, kakšna je, temveč kakšno energijo ima.

Marko Hatlak je harmoniko začel igrati pri šestih letih na mamino željo, v idrijski glasbeni šoli. Tisti čas so na vasi vsi poslušali harmoniko, Marko pa je ni prenašal. »Prva, začetna faza je bila kar muka,« pravi. »Šele ko sem na harmoniko zaigral prvega Bacha, sem spremenil mnenje, ker sem nanjo začel gledati kot na nekakšne majhne orgle, in danes se mi zdi to univerzalen inštrument z ogromno širino.« Z Janezom sta nekaj let skupaj nastopala v zasedbi Terrafolk, s katero so prečesali Veliko Britanijo in precejšen del Evrope. Zdaj pa deluje v različnih zasedbah, ki vsaka zase izpolnjujejo njegove glasbene ljubezni. Ljubezen do tanga z zasedbo Funtango, do etna z zasedbo Kapo Banda, v funk, pop, latino in jazzovske vode nas popelje s svojim bendom, kot solist pa med drugim predstavlja klasične in baročne skladbe.

Jure Tori je prav tako že od mladih nog povezan z glasbo, saj ga je zanjo navdušil oče, tudi profesionalni glasbenik. »Oče nas je vpeljal v glasbo, nam kupoval inštrumente in nas vozil na špile,« pravi Jure. Ko je bil star 14 let, so ustanovili skupino Orlek, ki s svojo glasbo že skoraj tri desetletja navdušuje občinstvo po vsem svetu. Jure, ki je tudi ustanovitelj skupine Tori Tango, prvega slovenskega avtorskega projekta tanga, in avtor skladb za film Metoda Pevca Vaje v objemu, je po izobrazbi grafični oblikovalec. »Kar je prednost, ko je treba narediti ovitek za album ali plakat za koncert,« pove v smehu.

Tudi Janez Dovč, sicer diplomirani fizik, je od rane mladosti povezan z glasbo. Prvo harmoniko je dobil od starih staršev, za glasbo pa ga je navdušil oče, ljubiteljski glasbenik. »Mlademu človeku v puberteti harmonika morda res ni najbolj ljub inštrument zaradi vsega, kar je povezano z njo. Ko pa enkrat dojameš veličino harmonike in kaj je kot inštrument sposobna prenesti, ni več nobenih omejitev z zanosom pove Janez, ki na glasbo gleda skozi fiziko in z njo rad eksperimentira. Njegova zadnja plošča AkordeON je tako zmes solo harmonike in elektronike. Poleg solo projektov je tudi ustanovitelj skupine Jararaja, glasbene zadruge Celinka in zavoda Godibodi. Je tudi prejemnik nagrade vesna za najboljšo filmsko glasbo za celovečerni film Drevo. Navdušujejo ga stvari, ki so posebne, zato je eden od bodočih lastnikov slovenskega izuma, lebdečega gramofona.

▶ Marko, vi ste študiju glasbe posvetili kar precej časa …

Marko: Po osnovni šoli sem šel na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani in ta preskok je bil tako velik, da se kasneje ni več ponovil. Večurna vadba dnevno poleg vseh splošnih predmetov in še puberteta … lahko sem srečen, da se je vse izšlo dobro in sem šel naprej študirat glasbo v Weimar, kamor sva bila sprejeta tisto leto samo dva, in potem še na podiplomski študij v Würzburg. To je bil res zahteven študij, težko opišem. Ni nedelj, ni rojstnih dni, ni novih let …

▶ Janez, kako pa fizik postane glasbenik?

Janez: Res je, po izobrazbi sem fizik, in ko sem bil mlajši, nikoli nisem razmišljal o tem, da bi bil profesionalni glasbenik oziroma da bi živel od glasbe. Ampak potem se je zgodil en »jam session«, ki mu je sledilo povabilo v zasedbo Terrafolk. In takrat sem se moral odločiti, kajti že takoj smo šli na turnejo po Angliji. Zdaj je od tega že dvanajst let in toliko časa sem že profesionalni glasbenik. Ogromno pa sem se naučil prav v tem zadnjem obdobju in izmenjal veliko izkušenj z odličnimi domačimi in tujimi glasbeniki.

▶ Pa imata fizika in glasba sploh kaj skupnega?

Janez: Fizika in glasba sta si v osnovi zelo sorodni, oboje namreč temelji na frekvenci in pojavih, ki so povezani s tem, od resonanc do višjeharmonskih tonov. To recimo lepo ponazarja moja predstava Tesla, ki je prva konkretna spojitev mojega znanja fizike in glasbe.

▶ Harmoniko pri nas povezujemo z narodnozabavno glasbo, z veselicami. Vi pa ste daleč od tega.

Janez: V vseh zvrsteh, vključno z narodnozabavno glasbo, obstajajo kvalitetni in dobri izdelki, za katere se je nekdo potrudil, in slabi, ki so instantne kopije nečesa. Res je, da je bila harmonika najbolj prisotna v narodnozabavni in ljudski glasbi, zaradi svoje praktičnosti in glasnosti. Diatonična harmonika je recimo zelo enostavna in že z zelo malo znanja lahko izvabiš iz nje smiseln zvok. In zato je postala tako popularna, kar je super. Na veselicah je dokaj vseeno, kaj igraš, ker tam ni bistvo glasba in to, kako je zaigrana, ampak je smisel druženje, zabava. Mi trije pa imamo ta privilegij, da lahko igramo tam, kjer nas dejansko poslušajo.

Jure: Včasih grem na kakšen koncert narodnozabavne glasbe samo zato, ker me zanima, zakaj je tako zanimiva. In, kot je rekel že Janez, to je šov, kjer ne igraš ven iz sebe, ampak preigravaš priredbe. Osebno sem raje med tisto peščico, ki igra zaradi sebe. Sam sem s prvim bendom začel s preigravanjem Avsenika in Alpskega kvinteta ter z zimzelenimi hiti. In to je bila zelo kvalitetna glasba. Še danes je. Če primerjaš Avsenika in to, kar imamo zdaj, je ogromna razlika.

Marko: Sam ne igram narodnozabavne glasbe, sem pa imel dolga leta konflikt s tem, saj so nas učili, da na klasično harmoniko ne moreš igrati Avsenika. Kasneje sem ugotovil, da je harmonika vseeno ljudski inštrument, ki se je uveljavil tudi v salonih. Slovenija ima velikana narodnozabavne glasbe, Slavka Avsenika, ki je to glasbo ponesel daleč prek meja, kar je tudi razlog, da so glasbene šole polne harmonikarjev in da je harmonika najpopularnejši inštrument pri nas. Verjetno bi tudi mi težje dobili publiko, če ne bi ta gospod toliko naredil. Želim pa si, da bi bilo več prostora namenjenega tudi drugačni harmoniki in drugačnim zvrstem glasbe in da ne bi bilo treba urednikov prepričevati, naj zavrtijo tvoj komad.

▶ Kaj pa vam pomeni glasba?

Marko: Vsak dan se vprašam, zakaj sem glasbenik, in če nimam jasnega odgovora, potem nima smisla. Lansko leto sem imel tri različne koncerte v treh dneh v treh različnih državah. V Augsburgu v Nemčiji sem igral tri krstne izvedbe, ena skladba je dolga trideset strani in to je neverjetno težko speljati. Tako skladbo ponavadi zaigraš samo enkrat v življenju, kar je najhujše. Iztok Mlakar mi je ob tem rekel: »Hatlak, ti moraš narediti špil, kjer bo deset špilov in ena vaja, ne pa deset vaj in en špil.«

Janez: Menim, da je lepo, ko človek v življenju najde svojo os, nekaj, skozi kar raste in v čemer se dobro počuti. In zase lahko rečem, da sem našel svojo os v tem, kar počnem. Ni pa nujno, da je to glasba ali umetnost. Tvoja os je lahko tudi paša ovc na planini. Danes je na splošno povsod premalo igrivosti, ki jo v glasbi še imamo. Ta pride na plano na odru, pred publiko. Jure: Glasba je moj način življenja. Pišem pesmi trenutnega razpoloženja, zato ima vsaka pesem zgodbo in svoj pomen. Vedno več ljudi me spoznava prek glasbe kot osebo in ne kot glasbenika. Kar je tudi smiselno in je moj namen. Začel sem igrati iz veselja in to veselje je še vedno v meni.

▶ Se mogoče spomnite, katera je bila prva plošča, ki ste si jo kupili?

Jure: Jaz se spomnim … Sicer ni bila prva, ampak ko smo šli v srednji šoli v München, smo seveda tam šli tudi v prodajalno plošč. Kupil sem si Memphisa Slima in kasneje, ko sem preposlušal tudi druge blues glasbenike, ugotovil, da mi je ta daleč najbližja. Takrat sem tudi ogromno igral in poslušal blues, ko pa sem ga dodobra osvojil, sem ga prenehal igrati in od takrat ga sploh ne maram.

Marko: Eden od mojih prvih spominov je na čas, ko smo bili v Termah Čatež z družino in tam je igral neki bend, vsi so plesali, jaz pa sem nepremično stal pred odrom kakšno uro ali dve in opazoval vse te inštrumente in zdelo se mi je popolnoma noro. Sicer pa me je zaznamovala rockovska glasba in še danes pravim, da je rock kot nekakšen tango na harmoniki, v smislu strasti. Konec osnovne šole sem poslušal Guns n’ Roses, to je bila čista evforija. Srednja šola pa je prinesla nova spoznanja v glasbi, jazziste, teoretike.

Janez: Moj prvi cede, če izpustim kasete – tu so bili prvi Queeni –, je bila kompilacija Simona & Garfunkla. Vem, da sem zelo dolgo časa varčeval, da sem si ga lahko šel kupit v Plavo laguno v Dots Records. (smeh) In to je bila potem kar vso srednjo šolo stalnica, da smo po pouku hodili v trgovine s ploščami malo brskat in sanjat o tem, kdaj si bomo kakšno lahko kupili. Danes vemo, kako je, takrat pa so plošče res nekaj pomenile. Meni še vedno veliko pomenijo, tudi kupujem jih še vedno in imam tudi lepo zbirko vinilnih plošč.

Če bi vas povabili, da nastopite na inavguraciji za novega ameriškega predsednika, bi se odzvali vabilu?

Jure: Seveda bi šel. Grem na vsak koncert, na katerega me povabijo in plačajo.

Janez: Bi moral premisliti. Odvisno od malo širše slike …

Marko: Odvisno od ponudbe …

Janez: Dejansko s svojo ustvarjalnostjo ne želiš podpirati stvari, ki se ti zdijo narobe. Pri tem gospodu pa v resnici ne vemo, kaj točno se dogaja. Tako ali tako zelo malo vemo. Nimamo pa se časa poglabljati v to. Se mi zdi bolj koristno, da na vrtu malo česna vzgojiš. (smeh)

Jure: Po drugi strani pa je tako, da če boš vsakega, ki te pokliče, najprej poguglal, kdo je, ali je v redu oseba ali ni ... potem bomo res samo še česen gojili. (smeh)

Janez: Ne, jaz imam za to kar intuicijo. To se mi zdi ena zelo zapostavljena stvar, na katero bi se morali bolj zanašati.

▶ Kakšni ponudbi pa se ne bi mogli upreti?

Marko: Bolj je vprašanje, katerim se upremo. (smeh)

Jure: Čisto enostavno. Upreš se tistemu, česar ne želiš delati, in se osredotočiš na tisto, kar te osrečuje. Sem in tja seveda odstopiš od svojega, da si razširiš obzorje. Prav zato imam deset skupin, da lahko igram različne inštrumente in različne glasbene zvrsti. Ko pa sem dobil res dobro ponudbo za špile v Avstriji, ko bi za zelo dober denar skoraj nič delal, sem zavrnil, ker v tem ne bi užival.

▶ Ali kaj pogrešate v našem kulturnem prostoru?

Jure: Državni uslužbenci, ki skrbijo za kulturni program oziroma ozaveščanje, bi morali biti razgledani in znati presoditi kulturni nivo tega, kar ponujajo ljudem. Ne pa da so financirani iz državnih sredstev, ponujajo pa le komercialne izdelke, ki privabljajo množice. Poleg tega je tu problem prijateljskih vezi in političnih interesov. Tako se izgubljajo identiteta naroda, narodna zavest in vrednote.

Janez: Vsekakor. Pogrešam klube z živo glasbo. Trenutno recimo v Ljubljani nimamo niti enega jazz kluba, kar je grozno. Ena izmed redkih svetlih točk je Hostel Celica, ki prvenstveno sploh ni glasbeno prizorišče, a je vseeno tam vsak torek koncert že 10, 12 let. Sprašujem se, zakaj ni v Ljubljani več takih prostorov, kjer bi lahko poslušali živo glasbo vsak dan.

▶ Janez, gledam vašo harmoniko, pa mi nekako bolj deluje kot tista otroška ustna harmonika …

Janez: Danes sem, spričo vremenskih razmer in zato, da bi bilo bolj luštno videti na fotografijah, prinesel tole sorodnico harmonike, imenovano melodika, sicer pa, tako kot Jure in Marko, igram klavirsko harmoniko.

▶ In te vaše harmonike so narejene posebej za vas v Italiji, verjetno so tudi precej drage?

Janez: Približno toliko kot en avto.

▶ Se pravi, da jih ne menjate prav pogosto?

Marko: Na sto tisoč kilometrov je generalka. (smeh vseh) Zamenjajo se tesnila, ventili …

Jure: Pa znoj, ki teče dol, se obriše. (smeh)

Janez: Tam od sto evrov naprej se že dobijo. Te naše so dražje, Markova sploh, ker ima še melodijske base.

▶ Dejstvo je, da ves čas igrate, da ste ves čas obdani z glasbo v različnih projektih. Ali to pomeni, da imate glasbo ves čas v glavi? Si sploh kdaj privoščite odmor in se sprostite?

Marko: Glasbo imamo dejansko ves čas v glavi, včasih niti zaspati ne moreš. To je kot cede, ki se ves čas vrti. Zato se sproščam s športom na polno. Tečem ali kolesarim tako dolgo in tako močno, da padem dol od izmučenosti. Kondicija je pomembna tudi zaradi samega inštrumenta, ki je precej težek.

Janez: Mene poleg glasbe izpolnjuje družina. Otrok je čudež in ob njem čas ne mineva, ampak traja. Sicer pa ob glasbi lahko padeš noter in dobesedno pozabiš na čas in svet okoli sebe. Ko recimo zaključuješ neki projekt in si skladbo slišal že tristokrat, jo potem res težko spraviš iz glave, težje zaspiš. Zato je dobro imeti nekaj, kar spremeni fokus. Šport, narava, sprehodi, tišina, konji, Bohinj …

Jure: Glasba je seveda velik del mojega življenja, sproščam pa se s telovadbo in vsakodnevno hojo po zasavskih hribih. Za to, da ne razmišljam samo o glasbi, pa skrbijo tudi tri majhne mucke. Dve sta iz zavetišča, ena pa se je pred nekaj dnevi pojavila na mojem pragu in bo, kot kaže, ostala z nami. Zdaj se še privaja na mojo glasbo, ampak vedno poje zraven, ko igram. (smeh)

Kje se nas sliši:

  • | 94.9 MHz | Ljubljana z okolico
  • | 95.5 MHz | Novo mesto z okolico
  • | 95.5 MHz | Celje z okolico
  • | 96.7 MHz | Sevnica (Posavje)
  • | 95.9 MHz | Brežice, Krško (Posavje)
  • | 88.7 MHz | Dobova, Bizeljsko
  • | 107.8 MHz | Velenje z okolico
  • | 106.8 MHz | Maribor z okolico

Kje smo vidni:

  • | Telekom | Kanal 507
  • | TELEMACH | Kanal 130
  • | A1 | Kanal 423
  • | T-2 | Kanal 78
  • Večina ostalih kabelskih operaterjev
Radio veseljak logotip noga

Vse pravice pridržane © 2022