Tomaž Domicelj je krompirjeve počitnice zabelil s koncertoma na Šubičevi gimnaziji, kjer se je pred pol stoletja oblikoval kot glasbenik in človek: »Pravzaprav sem se kot glasbenik začel formirati že ob koncu osemletke. Potem sem nekaj časa kolebal med športom in muziko, ker pa bi bil danes bolj čuden rokoborec in sabljač, sem vesel, da sem se odločil za glasbo.«
Potem ko se je pred leti umaknil na kmetijo in tudi podpisanega osvojil s svojimi marmeladami, je velik del prevodov za muzikal Mamma Mia! spisal na Kanarskih otokih. »Sem človek naključij. Tja redno hodim od začetka 80. let. Ko sem se lotil prevajanja, sem ugotovil, da se tam počutim dobro. Tam, daleč od doma in na soncu, je mir. A je daleč. Nazadnje sem šel z avtom, kar je 30 ur vožnje in 30 trajekta.« In ker smo že omenili, da je človek naključij: »Rojstni dan sem tudi praznoval tam. Na sosednjem otoku sem v lokalu, kjer nastopa, presenetil Dominika Kozariča, ki me je že nekaj časa vabil na obisk. Tam je bila tudi Azra Širovnik, čisto slučajno pa je tisti večer iz Barcelone priletel še Matjaž Jelen s svojo boljšo polovico. To je bilo nekaj najbolj neverjetnega, saj sva šla z Ireno (Brunec, kiparka, Tomaževa partnerica, op. a.) na Tenerife pogledat nekaj umetniških livarn.«
Junak južnih morij
Tomaž je bil ob 50-letnici muziciranja zadnje čase v medijih najbolj prisoten kot avtor prepesnitev klasik skupine ABBA za muzikal Mamma Mia!, ki je hit ranga Gorski zdravnik. »Pa še večji bi bil, če ne bi bili pogoji za izvedbo v licenci tako ostri,« je prepričan. »Presenetilo me je število pohval, ki sem jih dobil za prevode – celo življenje jih nisem dobil toliko za svoje pesmi, tako da ne vem, ali je to presenečenje pozitivno ali negativno. Izgleda, da ljudje lažje pohvalijo, kar ni čisto tvoje. Lahko pa omenim še, da je eden od profesorjev na Filozofski fakulteti o teh prevodih napisal 13 strani dolg znanstveni traktat v angleščini.«
Dan pred intervjujem so ga klicali tudi s SAZU: »Povabili so me k razpravi o zakonu, ki uvaja predavanja na fakultetah v angleščini. Pogovora se ne bom uspel udeležiti, bom pa napisal mnenje za razpravo v Državnem svetu, saj sem proti. Ali naši študenti in znanstveniki ne dosegajo vrhunskih rezultatov v tujini? A Ivu Boscarolu kaj manjka, ker je imel predavanja na fakulteti v Ljubljani v slovenščini? Prosim lepo! Če je človek prodoren, ne rabi predavanj v angleščini na naših fakultetah. Raje ohranimo naš jezik, ne pa da izgubljamo velelnik, dvojino, srednji spol ... O tem se je treba pogovarjati. Pa o tem, kaj piše v ustanovnem aktu RTVS, ne pa da se ukvarjamo s kvotami, ki jih predpisuje matematičarka, in nekdo, ki ne zna slovensko, pa je slučajno poslanec. Če koga motijo prevajanja, naj uvedejo simultano prevajanje in podnapise.«
Upornik z razlogom
Ker je upornik v Tomažu še živ, smo ga pobarali tudi, kako sprejema Nobelovo literarno nagrado Dylanu in rock 'n' rollu ter kako osebno jo občuti kot »slovenski Dylan«, protestnik, prevajalec njegovih skladb (Odgovor v vetru, Za vedno mlad itd.) in biografije ter oboževalec, ki je ogreval njegov prvi koncert v Ljubljani: »Seveda sem fen, a ne vsega, kar dela, zlasti ne zadnje čase. Zelo ga cenim in spoštujem in tudi v koncerta na gimnaziji sem vtkal njegovo Mr. Tambourine Man. Že samo za te štiri kitice bi si zaslužil nagrado. Tam notri je toliko globine, simbolike, prevratov ... Če bi kdaj predavali v takšni angleščini, celo na oddelku za anglistiko, bi bilo to zelo dobro. Leonard Cohen je dogodek pospremil z izjavo, da je ta nagrada, kot bi rekli, da je Mount Everest največja gora sveta. In to je meni dovolj. Tudi Cohena cenim in je odličen avtor, a Dylanovo pisanje, globina in širina, je desetkrat boljše.«