Mladi glasbenik Nino Ošlak nam je med drugim zaupal, da bi nekoč že skoraj končal glasbeno pot, saj si je namesto sedeti za klavirjem bolj želel družiti s prijatelji na igrišču, vendar je na srečo ljubiteljev domače glasbe vztrajal.
Kdo je pri vas prvi prepoznal talent za glasbo?
Starši niso glasbeniki in tako je moj talent opazila družinska prijateljica, ki mi je pomagala prepričati starše, da so me vpisali v glasbeno šolo. Dve leti sem namreč vztrajno igral in se učil kot samouk, nato pa so videli, da ta ljubezen do glasbe le ne bo popustila tako hitro. Pri šestih letih so me vpisali v velenjsko glasbeno šolo, v Velenju sem namreč preživel otroška leta. Kasneje smo se preselili v Ljubljano.
Nino se je odločil, da bo njegov album na voljo brezplačno, lahko pa poslušalci donirajo in prispevajo, kolikor želijo, oziroma kar sami postavijo ceno ter s tem pokažejo, kako jim je všeč.
Ste kdaj sovražili vaje?
Kot najstnik sem poleg glasbene šole precej resno treniral košarko. Imel sem obdobje, ko so se mi vaje zelo upirale in sem želel končati. Bilo je proti koncu šolskega leta in starši so vztrajali, naj vsaj letnik dokončam. Danes mi niti malo ni žal, ker počnem stvari, ki so mi res »kul« in v katerih uživam.
Ste bili dostikrat doma z inštrumentom, medtem ko so se vaši prijatelji zunaj igrali?
Seveda, ure in ure sem vadil klavir, ampak nikoli se zaradi tega nisem počutil prikrajšanega. V šoli mi je šlo dobro, pa tudi v glasbeni, tako da se je vedno našel tudi čas za prijatelje in zafrkancije (smeh).
Bi rekli, da ste zaradi vaj postali bolj samodisciplinirani?
Absolutno. To je nekaj, kar ti da klasična glasbena izobrazba. Pa tudi šport v najstniških letih me je tega naučil. Moj urnik je bil zelo poln, ampak še vedno sem lahko užival in se družil s prijatelji. Ne spomnim se, da bi se kdaj zaradi tega počutil prikrajšanega.
Radi sodelujete z drugimi glasbeniki? Bi rekli, da je sodelovanja še premalo pri nas, na splošno namreč?
Želel bi si več sodelovanj, ampak je velikokrat problem, da je nekdo, s katerim se dobro »zaštekaš«, pri drugi založbi, ali podobno. Mislim, da bi lahko več sodelovali in da so te ovire čisto »mimo«. To se je odlično pokazalo pri skladbi, ki smo jo napisali v podporo prijatelju Tomažu Ahačič - Foglu, ko je zbolel. Zanj sem napisal njegovo prvo samostojno in žal tudi zadnjo skladbo, ki jo je posnel – Povej mi, koliko ti še pomenim jaz. In zelo sem bil vesel, ko smo se tako množično zanj povezali glasbeni prijatelji in mu poklonili pesem, njemu v podporo.
Rad sodelujem z drugimi, tudi kot avtor glasbe. Napisal sem božično balado za Heleno Blagne, pa za rockerje San Di Ego pesem, s katero so nastopili na Emi …
25-letni glasbenik verjame, da v glasbi ni vse v dobičku in denarju, ampak se vloženi čas, znanje, energija in tudi denar povrnejo na drugačen način, v drugi obliki.
Pred kratkim ste z odliko magistrirali na akademiji za glasbo. So vas profesorji kdaj gledali po strani, češ da se ukvarjate z lahkotno pop glasbo?
Sploh ne, pravzaprav so bili zelo veseli, da smo nekateri študentje aktivni na glasbenem področju tudi izven študijskih krogov. Res so bili vsi profesorji zelo odprtih glav in nekateri so znali tudi pohvaliti, če jim je bilo kaj še posebej všeč pri mojem ustvarjanju. (smeh)
Vaš glas slišimo tudi v številnih risanih serijah in filmih, tudi v kinu. Kako, da ste se podali tudi na to področje?
Zaradi številnih studijskih izkušenj so me pred tremi leti povabili na avdicijo, ko so iskali nove glasove. In potem sem enostavno padel v ta svet, ker gre res za zelo zabavno delo. No, jaz temu pravim kar zabava, in ne delo (smeh). Nazadnje sem bil eden od glavnih treh veveričk v risanem filmu Alvin in veverički 4, pa glavni junak čudovitega animiranega filma Čas za sneg, bil sem najboljši prijatelj Spužija Kvadratnika v filmu in serijah in tako dalje
Poleg glasbe ste po duši tudi športni navdušenec. Kaj vam pomeni šport?
To pa je, v nasprotju z ljubeznijo do glasbe, iz naše družine. (smeh) Ker čez dan veliko časa sedim (za klavirjem, v studiu, šoli), mi prav paše ob koncu dneva, da se razmigam in pretegnem mišice. Tečem ali kolesarim skoraj vsak dan, pogosto hodim tudi na plavanje. Pozimi rad smučam, občasno hodim na fitnes, bolj poredko pa zadnje čase igram košarko, ki sem jo sicer treniral v osnovni šoli.