Globoke misli, v šalo ujete

Adiju Smolarjiu se zdi pomembno, da zna človek ubesediti svoja občutja

Adiju Smolarjiu se zdi pomembno, da zna človek ubesediti svoja občutja

Adi Smolar se bliža šestim križem, a mu križ še dobro služi.

Ponosno jih nosi, tako kot svoje jasne misli. Zna z besedami. In to, da zna človek izraziti svoja občutja, se mu zdi bistveno. Že pri dvajsetih je razmišljal o minljivosti. Na vse nas prežijo preizkušnje, in ko smo dovolj močni, se srečamo z njimi. Nihče jim ne more uiti, tudi Adi jim ni. Ena najtežjih v njegovem življenju je bila ločitev, toda kot v vsaki na videz nesmiselni stvari je tudi v tej našel pozitivne plati in nam dal marsikateri nasvet. Tudi tega: Opazujmo življenje bolj spokojno. Razberimo lepe trenutke in ne postavljajmo sebe na prvo mesto.

Lahko bi bil župnik

»Če bi bil duhovnik, bi bil že škof,« se pošali, ampak prepričani smo, da bi bile cerkve, kjer bi pridigal, nabito polne. Lahko bi bil dušni terapevt. Zna poslušati. Ima občutljive senzorje za tisto, kar se vrti narobe, in jasne nasvete, preizkušene na lastni koži, kako zaživeti, da bo manj bolelo. Lahko bi bil dober profesor ... a potem bi leto za letom nagovarjal samo eno generacijo, tako pa mu je življenje ustvarilo vlogo, kjer je lahko vse to v enem. S svojimi pesmimi nagovarja vse generacije. Gradi mostove. Ruši stereotipe, ki jih ne mara. Obsoja vulgarizme in nima nobene tolerance do nasilja. Povpraševanje po njem se ne neha in ne neha. Ker je tak, kakršen je. Ne nastopa pred ljudmi, ampak se druži z njimi. In to ob prižgani luči. In večkrat pove, da jih ima že skoraj 60. Skoraj. Do tja mu manjka še vsaj 120.000 prevoženih kilometrov po Sloveniji, kar pomeni nekaj manj kot tri leta. Kajti rodil se je 25. marca 1959, Prekmurki in Korošcu. V Vuzenici. Čez leto in pol je dobil še sestrico, ki jo je ob vstopu v prvi razred že sam odpeljal v vrtec in jo šel tja tudi iskat. Dan za dnem ... Še danes imata čisto posebno vez.

Tistega dne, ko sva ga s fotografinjo obiskali na Koroškem v Slovenj Gradcu, z jasnim pogledom na Uršljo goro, je bil namenjen na dobrodelni nastop v Ljubljano. Invalide naj bi razveselil z nekaj svojimi skladbami. Pozneje je izvedel, da so mu organizatorji na odru odmerili le pet minut. Obljube ne prelomi. Po tem je znan. Si pa misli svoje. Tak je Adi. In kako to, da je že toliko časa uspešen na odrih? Je kakšen recept? »Mogoče to, da ne smeš vsega tako resno jemati. Sicer odgovorno, ampak ne preveč resno. In se zavedati minljivosti vsega. In ne biti v paniki, če nekaj časa ni uspeha.« Pravi, da vztraja pri svojem. Če nam je všeč ali ne. Ne ustvarja, da bi bil všečen. In pravi, da o vsaki stvari lahko napiše pesem, tudi o rolici papirja. In jo je.

Kakšen je

Čeprav je veliko govoril o pomenu sproščenosti, se mi je na začetku zazdel zadržan. Mogoče previden. Prijazen, ja, zelo spoštljiv, zgovoren in brez zadržkov, toda tako sproščen, da bi mu bilo za vse vseeno, pa ne. Pozneje je povedal, da nikoli ni bil prav družaben človek, da se je bolje kot v družbi znašel sam. Fotografinja si ga je zamislila na križpotju, kjer bi ga lovila v objektiv s kitaro na rami. Toda Adi s sabo ni prinesel kitare, pripeljal pa je Megi, psičko, ki jo je pred leti našel v zavetišču Turk. Prišel je po kužka za mamo, našel ga je na spletu in je bil najbolj podoben tistemu, ki ga je mama imela prej in je poginil prav na silvestrovo. Pa je bila v isti kletki še Megi. Ni je mogel pustiti same. Zdaj ga spremlja. »Noben človek ne more podariti toliko časa sočloveku, kot ga lahko podari žival. In veliko manj gorja bi bilo po ustanovah, kjer so ljudje s stiskami, če bi tja smele domače živali.« 

Leta in luč

Spomnim se, da je na zadnjem koncertu v Tržiču pred polno dvorano, potem ko se je sproščeno, kar tam pred vsemi nami, ozvočeval in pogovarjal po telefonu, tudi pripovedoval o svojih letih. Ko so ugasnili luči, da bi se Adijevo druženje lahko začelo, je rekel, prižgite luči. Rad vidi ljudi, spremlja njihove reakcije in se potem nanje odziva. Pogled na Adija od blizu, v njegove globoke, prijazne oči, pa je spet posebno doživetje. Zato sem ga vprašala, kako to, da tako rad pove, koliko je star. »Če kdaj, imam zdaj kaj povedati,« je rekel. Zdi se mu, da imajo zdaj njegove misli še posebno težo, ker ima za sabo že toliko izkušenj, čeprav je že kot mulo govoril o minljivosti. Zdaj je le bolj prepričljiv in se laže pošali iz tegob, ki jih prinesejo leta. »Potarnam nad svojim križem in se ljudem s tem približam; potem se tudi sami laže sprostijo.« Ja, to je dobra tehnika, če zmore človek sočloveku nastaviti ogledalo tako, da se zna ponorčevati iz sebe, pa čeprav sploh ne vedno upravičeno, ampak zato, da bi tisti drugi v sebi uzrl kako napakico in jo mogoče odpravil. In umetnost je znati o težkih rečeh in bolečih stvareh peti šaljivo.

Recept za uspeh

Gotovo to, da je, kakršen je. Da se mu nikamor ne mudi. Da stvari ne jemlje smrtno resno. »Zelo pomemben je občutek hvaležnosti za to, kar že imaš, da iščeš pozitivne plati življenja.« Potem ga prvič pokliče menedžerka Tina iz založbe in sprašuje, kdaj bo imel čas za nove koncerte. Koncerte ima kar naprej. Od leta 1992 se preživlja z njimi, nastopa pa od 1981. Ni se začel ukvarjati z glasbo, da bi bil slaven, občudovan. Ko ga vprašam, kaj ga je naučil oder, pravi, da nič. »Stoično vse skupaj prenašam, ne da bi mi stopilo v glavo.« Boris Činč mu je nekoč dejal, da je eden redkih, ki se v teh letih niso nič spremenili; mogoče je le še za odtenek bolj sproščen kot na začetku. Je pa morda ključno tudi to, da je prvo ploščo posnel leta 1993, ko je imel 34 let. V tem času ga je življenje že prekalilo. To je drugače, kot če zasloviš v zgodnji mladosti, ko so tla še spolzka in te lahko medijska pozornost obremeni. Pravi tudi, da se medijem nikoli ni ponujal, se je pa prijazno odzval na prijazna povabila, kakšno neprijazno pa je tudi zavrnil. 

Ko je bil študent, je v pesmih prevladovala študentska tematika, ko je bil poročen, je pel, kako je v zakonu, zdaj ko se je razšel, pa poje o tem, kako je, ko se razideš. Ni konec sveta, pravi. Ljudem poje, naj se ne prepuščajo agresiji in zameram, ampak naj ohranjajo lepe odnose. »In to lahko prepričljivo povem, ker sem to tudi sam doživljal.« 

Vzgoja sinov

Pomembno se mu zdi, da zna človek ubesediti svoja občutja, zato je bil tudi pri vzgoji sinov – Jure jih bo kmalu dopolnil 16, Jani pa 14 – vedno pozoren na to. Ne prenaša vulgarizmov. Besede, ki jih človek govori, govorijo o njegovi kulturi ... Otroka je vedno jemal kot sebi enakovredna sogovornika. Z njima ni govoril v pomanjševalnicah. Pomembno se mu zdi, da se otroci ne bojijo staršev, da imajo poslušalca, ki ne obsoja, če nekaj ni, kot bi moralo biti, ker »ta naša pravila so spremenljiva in so včasih prav nenavadna. Sam sem proti pretiranemu čredništvu.« Že zdavnaj, pravi, je svojima sinovoma tudi razložil, da je težava, če nekaj skrivaš in dolgo prikrivaš, samo čedalje večja. Če pa jo sproti rešuješ, je rešljiva. Tega ga je naučilo tudi zakonsko življenje.

Zakon

»Raziti se moraš tako, da se lahko vedno znova srečaš, sproščeno pogovoriš in si pomagaš.« O tej izkušnji je napisal pesem: »Če te ena noče, te pa druga hoče.« To je njegov poskus – pravi, da medel, ampak vendarle – k zmanjševanju napetosti in agresije med partnerjema. In potem nama z Matejo doživeto pove besedilo: »Eni radi druge si lastijo, a člov'k človeka lastiti si ne sme, če kdo jih zapusti, kar ponorijo, namesto da mirno bi pustili, naj kar gre. Vsakdo naj se sam odloči, ali je s tabo ali se loči, te pravice mu ne smeš vzet'. Zato pa starci in mladina, nobena ni edina ...« Vse skupaj zna obrniti na šalo, ampak tako preprosto pri njem tudi ni bilo. Ga je kar bolelo. Ni bilo lahko pri 50 letih ostati sam v podnajemniškem stanovanju, brez otrok. Nesramežljivo pa si je poiskal terapevtko, razlaga. V varnem okolju je lahko dal iz sebe vse, kar ga je pestilo. Hitro je prišel do uvidov.

»Preveč sva odlašala. Z ženo sva se preveč zanašala, da se bo samo po sebi kaj uredilo, namesto da bi se pogovorila.« A ga je prav ločitev spodbudila, da je še več nastopal. Tedaj je ravno prišlo obdobje, ko se je že malo polenil – otroka sta bila v šoli in vrtcu. Razmišljal je, da bi zmanjšal število nastopov, pa je »nekdo poskrbel, da sem jih namesto manj imel še več, ker sem bil v to prisiljen. Življenje je bilo drago.« Kaj je šlo narobe? »Imel sem občutek, da svojo dolžnost moža izpolnjujem predvsem z vlogo očeta. Več kot pa partnerja,« je iskren. Prepričan je, da sta imela srečo, da sta zmogla, da si zaradi ločitve ne grenita življenja in da imata tudi zdaj lahko sproščen odnos. In za zmeraj, pravi, bo hvaležen za izkušnjo zakona, ker je pri tem tudi malo slabše kazalo. »Poročil sem se šele pri 36 letih. Težko sem našel primerno žensko. Moja žena me je prevzela z izjemnim intelektom. Dala mi je veliko lepega, obenem pa je bila ta zveza tudi huda preizkušnja, vendar je imela svoj smisel.«

Dolgost življenja našega je kratka

»Smo marionetke v rokah mogočnih, recimo jim korporacij ... Nič ne deluje, kot bi moralo, ampak svet jemljemo preveč enoplastno. Ni vse le v medosebnih odnosih. Poglejmo vrabce. Ti nimajo težav. Živijo hvaležno življenje. Ne postavljajmo sebe na prvo mesto, bo veliko lažje, in ne jemljimo vsega tako zelo zares.« Vsaj eno od Adijevih orožij, ki ga zna spretno uporabljati, je humor. In sposobnost, kako zna globoke misli ujeti v šale. Pa empatija do nemočnih, ranljivih. Še posebno do otrok, ki se jim dela krivica. Uh, kako nesmiselno se mu zdi, da so torbe tako težke, pa da otroci največ časa porabijo za učenje tistih predmetov, ki jih ne marajo. Namesto da bi imeli predmet, ki bi spodbujal in krepil njihovo samospoštovanje, ali pa predmet, ki bi jih naučil zdravih partnerskih odnosov. In ko ga povabijo v šolo med otroke, da jim na primer čestita ob bralnih značkah, tistim pridnim, ki so brali, Adi jasno pove, da ne bo nastopil le za tiste, ki so opravili bralno značko, in s tem ponižal tiste, ki bog ve zaradi kakšnega vzroka niso mogli brati. »Predobro si znam predstavljati malega fanta, ki bog ve zakaj ni bral. Učitelji bodo rekli, da je bil len, ampak kar koli je že bil vzrok, da ni bral, se ga s tem, da se ob njem nagrajuje tiste, ko so brali, izloči. Odvzame se mu možnost, da bi sploh kdaj imel veselje do branja,« pojasnjuje Adi in omeni kislo grozdje, izraz iz psihologije, ko zmanjšuješ vrednost nečesa dobrega, da potolažiš sebe. »In ta otrok bo rekel, da se bo potolažil: 'Ah, to branje, saj to ni nič, pa tiste nagrade, kar naj jih imajo ...'«
Adi ima izjemen občutek za drugega in drugemu daje prednost pred sabo. In v tem je še ena skrivnost njegovega uspeha. In v nesprenevedanju. »Najboljše je, da si tak, kot si, prihodnost je pa za vse negotova. Nič nam ne bo prizaneseno. Nikomur. In to je treba vzeti v zakup. Dolgost življenja našega je kratka. Vprašanje, koliko olimpijskih iger bom še videl. Računam, da bom še kakšne štiri ...«

smolar1.jpg



Kje se nas sliši:

  • | 94.9 MHz | Ljubljana z okolico
  • | 95.5 MHz | Novo mesto z okolico
  • | 95.5 MHz | Celje z okolico
  • | 96.7 MHz | Sevnica (Posavje)
  • | 95.9 MHz | Brežice, Krško (Posavje)
  • | 88.7 MHz | Dobova, Bizeljsko

Kje smo vidni:

  • | SIOL | Kanal 660
  • | TELEMACH | Kanal 130
  • | AMIS | Kanal 423
  • | T-2 | Kanal 78
  • Večina ostalih kabelskih operaterjev
Radio veseljak logotip noga

Vse pravice pridržane © 2021