Ljudje so ji nadeli naziv „kraljica ljudskih src“. Res je kraljevala, predvsem v devetdesetih letih, a njeno žezlo ni bila le pesem, ampak odrska karizma. V sebi je združevala milino belega laboda in divjo moč levinje. S prvo je z odra božala in tolažila, z drugo je povezovala in dajala upanje. Publika je ta odnos jemala zelo osebno. Samo tako si lahko razlagamo fenomen, ko je kot prva slovenska izvajalka v drugi polovici devetdesetih polnila športne dvorane po vsej Sloveniji in večkrat napolnila Halo Tivoli. Temu pogumu je potem sledilo veliko glasbenih izvajalcev.
Simona je v glasbene vode zajadrala dokaj slučajno in se na opatijskem festivalu takoj samozavestno znašla ob boku velikih glasbenih imen takratne skupne države. Pod krhkim zunanjim videzom se je skrivalo dovolj moči in vztrajnosti za uspešen preboj in sledili so mnogi festivali ter snemanja plošč. Ob ustvarjanju lastne države, ko je glasba nosila tudi nacionalni naboj, je Simona združevala Slovence na omenjenih velikih koncertih, h glasbenemu sodelovanju pa je pritegnila tudi nekatere mednarodno uveljavljene zvezde, kot sta Al Bano in Tereza Kesovija.
Pol milijona prodanih plošč, 20 albumov, več kot 200 pesmi in mnoge nagrade, med njimi tudi glasbeni viktor, so sicer podatki, ki o Simoni marsikaj povedo, pa vendar zamolčijo tisto bistveno, kar so začutili mnogi njeni poslušalci, ki so postali kar spremljevalci. Ob svoji senzibilnosti je imela v sebi tudi neizmerno moč in vztrajnost, celo trmo, ko je sledila sanjam, v katere je verjela. Nikoli ni obstala na pol poti. Vedno s predanostjo, z voljo in zaupanjem do konca. Kljub oviram.
Na višku kariere se je umaknila iz medijskega sveta in se posvetila družini ter študiju psihologije. Spet s predanostjo in strastjo, tako da je leta 2008 prejela za svoje diplomsko delo študentsko Prešernovo nagrado, pripravljala pa se je tudi na doktorat.
Z žarom in zagnanostjo pa se je lotila še nečesa, kar je čutila kot poslanstvo: dobrodelnosti. Predvsem je pomagala otrokom z avtističnimi motnjami. Zelo osebno, angažirano, vztrajno, ljubeče in vedno izven medijskih luči. „Ker tako čutim in ker je tako prav,“ je nekoč dejala. Z vsem tem je navdihovala; to je bilo njeno žezlo.
Navdihovala pa je tudi v svojem zadnjem življenjskem boju. Z voljo in močjo, ko so mnogi okoli nje že omagali. V pogum in oporo vsem s podobnimi zgodbami. Spet z milino belega laboda in divjo močjo levinje.
Tako je ob spominu na Simono Weiss res premalo zapisati le „priljubljena pevka“, saj so njene pesmi le droben del njene zapuščine.