Tridesetletni vsestranski umetnik, ki je zagotovo plesal, še preden je dobro shodil, se zadnja leta posveča predvsem petju, plesne čeveljce pa je zamenjala nova ljubezen – mikrofon. Slednjemu se prepušča, tudi ko sinhronizira risane filme, a najraje se z njim zavrti v ritmu svojih skladb, ki mu omogočajo, da s svetom deli to, kar čuti.
Čeprav se do neke mere strinja z izjavo, da pravi umetnik mora malce trpeti, priznava, da se je trpečim besedilom nekaj časa uspešno izogibal. “Poizkušam iskati ravnotežje,” pravi simpatični Ljubljančan in razloži, da se vedno, tako v plesu, kot v petju, prepušča emocijam, ki ga v tistem trenutku zaznamujejo. “To so sanje, ki se jih nikoli ne naveličaš, sploh če jih doživljaš z odprtimi očmi,« še dodaja Jakob, ki je hvaležen, da je najprej začel s plesom, saj se je skozi osvajanje slednjega naučil zavedanja lastnega telesa in obvladovanja treme na odru.
Jakob, začeli ste s plesom, a kmalu vam glasba le kot podlaga za ustvarjanje ni bila dovolj in začeli ste se učiti petja. Zakaj? Kaj vam ples morda ni mogel dati, kar nastopanje z mikrofonom daje?
Pravzaprav mi je glasbeno ustvarjanje nekako omogočalo, da svoje plesno izražanje umestim v svoj lasten glasbeni kontekst. Sicer pa je na odru stati z ali brez mikrofona precej podobno. Tam si zato, da imajo ljudje kaj od tebe, da deliš svoje sporočilo in upaš, da se dotakne tistih, ki te gledajo oziroma poslušajo.
Kaj mislite, da je najpomembnejša veščina, ki vam jo je dal ples in vam pride prav kot pevcu?
Predvsem zavedanje lastnega telesa in obvladovanje treme ter dogajanja na odru. Ogromno sem se naučil s plesom v različnih televizijskih oddajah, predvsem dela s kamero in tega, da ponotranjiš, kako celoten postopek sploh poteka. Da je treba kdaj malo počakati, da se kdaj lahko kje zatakne in da nikoli ne moreš s sabo na nastop vzeti preveč stvari.
Kar nekaj znanih slovenskih glasbenikov je vaših osebnih prijateljev. So vam v navdih, v njih morda občasno vidite tudi močne mentorje?
Vsak nasvet in izkušnja, ki jo prijatelji delijo s tabo, je velik zaklad. Ni je stvari, ki bi te navdihnila bolj kot odličen nastop, uspeh ali pa nek nov pomemben dosežek v prijateljevi karieri. Posebej sem vesel, da me je pod svoje okrilje vzela Marjetka Vovk in mi kot mentorica in prijateljica stoji ob strani že kar lep čas.
Za kar nekaj svojih skladb ste sami prispevali besedila, iz katerih življenjskih izkušenj navadno črpate navdih?
Poskušam iskati ravnotežje, da ne bi pisal samo tistih bolečih izpovednih tekstov, pravzaprav sem se jim na začetku celo izogibal in verjetno je tudi zato samo ena skladba do zdaj takšna – bolj trpeče ljubezenska. Sicer pa vedno malo pobrskam po sebi in se posvetim tistim emocijam, ki so me vsaj v določenem trenutku zaznamovale. Na srečo je veliko takšnih tudi pozitivnih in veselih.
Pravijo, da pravi umetniki morajo malce trpeti, da lahko ustvarjajo. Se strinjate s tem?
Na neki način se lahko najdem tudi v tej trditvi. Kadar človek trpi, ima po navadi potrebo, da to deli, da ven iz sebe. In kadar si v takšnem stanju, ni potrebna nobena druga motivacija, da stvari nastanejo. V takšnih trenutkih se pri meni rojevajo tudi krajši leposlovni teksti in poezija. To je zame kot nekakšen dnevnik, ki ga sicer ne pišem. Ko pogledam te posamezne izseke, natanko vem, kaj je neki trenutek pomenil v mojem življenju, kdo sem bil, v kaj sem verjel in kako sem dojemal svet.
Na slovensko glasbeno sceno ste vstopili kot plesalec, nato kot koreograf, zdaj ste na odru v prvi postavi pevec. Kako bi ocenili trenutno stanje glasbe v Sloveniji?
Slovenska glasba je zelo fina. Mislim, da je res ogromno izvajalcev in ustvarjalcev, ki jih je vredno poslušati. In to v prav vsaki zvrsti. Škoda je samo to, da se mora človek pošteno potruditi, da pride do teh izvajalcev in jih sliši. Dejansko se moraš odpraviti na glasbeno raziskovanje, brskati po spletu, vprašati kakšnega prijatelja, da odkriješ posamezne izjemne ustvarjalce, ki imajo veliko povedati. Nekoč, davno je že tega, so del tega raziskovanja opravili radio in preostali mediji ...
Ste pravi primer ustvarjalca, ki nenehno nadgrajuje svoje sanje. Kaj je glavno, kar vas žene pri tem?
Verjetno to, da pri vsem skupaj zares zelo uživam. Da se pri glasbenem ustvarjanju odpre del mene, do katerega sicer težko dostopam ali pa sploh ne morem. Občutek, ko lahko preneseš svoje emocije in občutenja na druge ali pa v njih vzbudiš nekaj, o čemer niso vedeli, da obstaja. To so sanje, ki se jih nikoli ne naveličaš, sploh če jih doživljaš z odprtimi očmi.
