V iskrenem pogovoru nam je Zoran Predin povedal, da je bil v to primoran zaradi finančne situacije, da pa seveda s tem sploh ni nič narobe, saj je zadovoljen, da še vedno lahko živi od dela, ki ga opravlja z največjim veseljem in strastjo.
V zadnjem času imate več nastopov južno od meje kot pri nas. Kako to?
Kriza je oklestila različne prireditve, ki jih je vedno manj in zmanjšala prostor urbani kulturi. Prodira v urbane sredine in zato se dogaja, da na obrobjih večjih mest sploh ni več rokovskih koncertov. Zaradi tega sem imel tudi jaz vedno manj dela, ker pa jaz od tega živim, sem moral najti način za preživetje. Poskušam nastopati na različne načine.
Že pred krizo ste veliko nastopali v mestih bivše Jugoslavije, torej to za vas ni nekaj novega?
Res je, vendar so bili to takrat večji kraji in glavna mesta, sedaj pa nastopam povsod. Nedavno sem nastopil v Petrinji, manjšem kraju pri Sisku, kjer redko organizirajo tudi kakšne drugačne koncerte. Z Damirjem Kukuruzovićem in Django bendom širimo stil gipsy swing glasbe, ne le po klubih, ampak tudi na prireditvah na prostem, ki jih obišče tudi do petsto ali šesto ljudi.
Zoran je bil avgusta v Opatiji na festivalu glasbenih dokumentarnih filmov, kjer sta ga spremljala najmlajši sin Črt in žena Barbara, zadnje dni pa je prišel tudi sin Andrej z ženo in obema otrokoma.
Pa so na hrvaškem za ta stil glasbe zainteresirani tudi v manjših krajih?
Na Hrvaškem, v Bosni, Srbiji in Makedoniji je povsem drugače kot pri nas. Mislim, da se je situacija turbo-folk in ruralne glasbe sedaj malo zajezila. Treba je tudi vedeti, da je v drugih državah veliko več prebivalcev kot v Sloveniji, zato lažje najdemo sorodne duše. Mene poznajo še iz osemdesetih let, zato mi organizatorji zaupajo, ljudje pa obiskujejo moje koncerte. Kljub temu sem se moral tudi jaz prilagoditi, zato sem začel pisati in peti v hrvaškem jeziku. Brez tega ne gre. Nekateri starejši se še spomnijo mojih pesmi v slovenščini, kot so Praslovan in jih lahko zapojem v slovenščini, mlajši po poznajo le kakšen refren.
Kot član Lačnega Franca ste imeli le slovenska besedila, s katerimi so se ljudje učili slovenščine. Zakaj se je to spremenilo?
Takrat so bili ljudje bolj odprtih glav, ljudje so vse sprejemali z radovednostjo. Pankrti so peli v slovenščini, Buldožerji v takratni srbo-hrvaščini, danes pa se naši otroci na morju pogovarjajo angleško, kar je očitno komunikacijski jezik med bivšimi jugoslovanskimi državami …
Kako vpliva jezik na vaše avtorsko delo? Ali vam je to predstavljalo velik izziv?
To je bil kar velik izziv, sedaj pa že kar dobro govorim. Ko moje tekste preverijo strokovnjaki, vidim, da mi je uspelo ohraniti nivo tekstopisca, ki sem si ga ustvaril v Sloveniji. Opazil sem, da se celo lažje izražam v tujem jeziku, saj nimam občutka, da sem to jaz, nisem tako izpostavljen. Hrvaški in srbski jezik sta bistveno bolj enostavna za petje, lažje najdeš rime, kar je v slovenščini zelo zahtevno.
Sedaj verjetno preživite veliko več časa na poti?
Nekega lepega dne sem se odločil, da ne bom zavrnil nobenega, ki me povabi na koncert. Različne stvari, za različno publiko – mlajše, starejše, stoječe, sedeče, za različne priložnosti. Pripravil sem štiri bazične koncertne programe – rock and roll z Lačnim Francem, ki je primeren za mlajše rokerske navdušence, z Django bendom nastopamo predvsem na Hrvaškem in v Srbiji ter Makedoniji. Za naslednje leto smo dobili povabilo v Ameriko, zato že pripravljam tekste tudi v angleščini. Tretji program se imenuje Tragovi u sjeti z Matijo Dedićem, za letošnjo jesen pa pripravljava nov nabor pesmi za album Tragovi u sjeti 2. Prva plošča je bila strahovito uspešna, zato bova z veseljem nadaljevala. Ta program je primeren za intimno, sedečo publiko in manjše prostore. Za najmanjše priložnosti pa so prava stvar moji kantavtorski koncerti. Ob spremljavi kitare zapojem nove pesmi in običajno moram v vsakem koncertnem programu ponoviti šest pesmi, vse ostalo pa je nekaj novega, kar mi tudi ustreza. Hkrati imam vse žanre enako rad.
Ali ste se katero pesem že naveličali izvajati?
Ne gre za to, da bi se katere pesmi naveličal, ampak za to, da pesem, ki te je postavila na oder, vedno enako kvalitetno izvedeš. Pri tem moraš ostati zbran, da ti misli ne uidejo, saj so nekatere stvari avtomatizirane in ti misli hitro začnejo uhajati k drugim stvarem, ki te lahko zmotijo. Za vsak koncert se spravim v stanje, kot da je to moj prvi koncert, kar je treba znati. Do koncerta sem nasmejan in sproščen, potem potrebujem pol ure miru, ko pa pridem na oder, sem drug človek. Po koncu koncerta se hitro vrnem v »privatno« stanje.
Pred kratkim ste bili na Solo Positivo film festivalu v Opatiji. Ali z zanimanjem spremljate filme o tem, kako drugi doživljajo glasbo?
Seveda. Iz tega se naučiš, da na svetu nisi sam, da imajo tvoji kolegi enake težave in podobne misli. Ko je bil festival še v Paklenici, sem bil gost festivala, kjer sem se spoznal s celotno ekipo, letos pa so nas povabili kot prijatelje festivala. Na novi lokaciji v Opatiji je bilo zanimivo spet videti mali in veliki oder. Na velikem odru sem bil nazadnje z Indeksi, na malem odru pa sem imel kar nekaj koncertov v zadnjih desetih letih …
Ali radi preberete tudi kakšno avtobiografijo drugih glasbenikov?
Seveda. Ravno sedaj sem prebral avtobiografijo Micka Jaggerja, ob kateri sem kar užival. Zapomnil sem si cele stavke in nekatere misli. Zdaj mi je še bolj všeč kot prej, saj je res zelo unikaten moški, s svojimi pogruntavščinami. Ker je želel ugajati dekletom, si je v hlače zatlačil nogavice, da je bil videti bolj možat. Še danes uporablja ta trik …
Ali vam je to dalo misliti, da bi tudi vi poskusili s takim trikom?
Mislim, da je zame že malo prepozno, saj bi ljudje verjetno mislili, da se mi je zmešalo (smeh). Jaz poskušam preusmeriti pozornost publike na besedila. Zato poskušam pisati vedno bolj spevna in enostavna besedila, ki pa so vseeno kvalitetna. Najtežja naloga je, ko poskušaš z lepimi besedami nekaj povedati razumljivo, hkrati pa mora pritegniti ljudi.
V Sloveniji so v zadnjem času v modi ravno metafore. Ali ste že ugotovili, kakšne duše imajo mavrične barve?
Moram priznati, da se nikoli ne oziram na to, kar je moderno. Spremljam druge, sam pa poskušam najti svoj stil in ga zadržati v različnih žanrih. Včasih se sicer rad malo poigram in naredim kakšno provokacijo.
Ali vam je sin že uredil srečanje z Rolling Stonesi, glede na to, da dela tudi za njih?
Rok je zelo blizu benda, vendar je treba vedeti, da je tak ansambel nepredušno zaprt, za njih pa skrbi 50 ljudi. Roka imajo radi in so se po elektronski pošti tudi zavzeli zanj. Jagger je Roku poslal elektronsko pošto, v kateri je zapisal, da je njegovo delo briljantno (»Fucking great«). S Saro so ju povabili v Pariz na majhen koncert za nekaj sto ljudi, vendar so karti ‘založili’ in jih našli šele dan pred koncertom. Tako nista uspela pravočasno priti iz Londona v Pariz. Tukaj se lepo vidi ljubosumje teh ljudi, ki ne želijo drugih spustiti zraven, da ne bi ogrozili sebe. Za naslednje leto imajo druge skupne načrte in prepričan sem, da jih bo tudi osebno spoznal. Šele potem bom na vrsti jaz. To so res stvari, ki se ti zgodijo enkrat v življenje. Tak primer je bila tudi projekcija, ki jo je naredil na Buckinghamsko palačo, po tem dogodku pa me je poklical in mi povedal, da se pogovarja s Paulom McCartneyjem, ki res obstaja. Da v živo srečaš svojega idola, je res nekaj neverjetnega.
Ali so vaši idoli tudi Rokovi idoli?
Tudi, vendar se je to zgodilo šele skozi leta. Včasih so strogo ločevali, kaj posluša mladina in kaj odrasli, danes pa se je to izenačilo. Razen če mladina posluša turbo folk, ki gre staršem na živce … Svoje otroke sem vzgojil tako, da jih ta zvrst ne zanima. Ko gre za knjigo, glasbo in umetnost, sem jih seznanil z vsem, na koncu pa bodo sami izbrali, kaj jim je najbolj všeč.
Ali je sedaj Rok vaš ljubljenček, glede na to, da vam lahko omogoči srečanje z vašimi idoli?
Srečanje z Rolling Stonesi nikakor ne vpliva na mojo družino in naša razmerja. Kar se bo zgodilo, se bo zgodilo, lahko pa bi bil po koncu srečanja z njimi tudi razočaran. Z vsakim otrokom imam posebno vrsto naveze, ki nima zveze z delom in načinom življenja. Z vsemi petimi imam svojo zgodbo in najina z Rokom je enaka kot z drugimi otroki.
Zarja je edina hčerka. Ali so hčerke kaj bolj navezane na očete?
Drugače je. Če je med brati prisotna tekmovalnost, potem je Zarja za to prikrajšana, vsi štirje pa jo imajo enako radi. Vsi so zelo različne osebnosti, čeprav jih zanimajo podobne stvari. Zdi se mi, da bo vsakega odvleklo kam drugam – Andrej je uspešen pisatelj, scenarist, novinar, Rok je animator, Zarja oblikuje stvari, zanimata jo moda in dizajn, Žiga študira fiziko in matematiko, za Črta pa bomo še videli. Morda bi nastal problem, če bi se vsi zanimali za iste stvari, saj bi se potem morda razvilo kakšno tekmovanje.
Ali gre torej z vama z Barbaro na dopust le še najmlajši sin?
Seveda in tudi ta le še nekaj let, potem pa bo hodil sam. In prav je tako, saj se mora človek postaviti na svoje noge, potovati in si nabirati izkušnje.