Adi Smolar meni, da ne smemo obupati

Ko se je Adi Smolar leta 1992 znašel pred uradom Zavoda za zaposlovanje, se mu je utrnila misel, ki je pozneje postala refren: ko končaš na Zavodu za zaposlovanje, se ti končajo sanje. A sam je dokazal, da je to morda nov začetek, saj si je takoj za tem odprl status kulturnika, se posvetil glasbi in pisanju knjig. »Nikoli si nisem mislil, da si bom s pomočjo glasbe gradil kariero. Še na maturantskem izletu sem igral harmoniko, a ne narodno-zabavnih viž, temveč popevke in rock 'n' roll. Kmalu zatem sem se srečal s kitaro in ugotovil, da če ne drugega, jo lažje prenašaš.« Kot pove, je bil zelo vedoželjen in se je stežka odločil, kaj bo študiral. »V igri je bila tudi Likovna akademija, ker sem zelo dobro risal, bil sem dober v pisanju, a sem se kljub temu odločil za študij slovenistike in primerjalne književnosti.« Adi Smolar se je, kot pravi, malo umiril. »Potem ko sem za svoj 60. rojstni dan izpeljal 60 koncertov, sem rekel, da bom zdaj živel bolj lagodno. Že prej sem si vzel čas, ko sem začutil, da bi lahko pregorel. Tudi na koncerte nisem hitel, čeprav sem zamujal, saj sem vedel, da brez mene ne morejo začeti. Kot bi vedel, da nas bo življenje pripeljalo v te razmere, ko smo glasbeniki na prisilnem počitku.« To pa ne pomeni, da Adi Smolar počiva. Najbrž bomo kar malo začudeni, ko bomo izvedeli, kaj vse je nastalo v tem času. V svoji bogati karieri se je namreč vedno vklapljal v aktualne dogodke in razmišljanje ljudi in niti zdaj ne bo nič drugače.