Pozneje so se pridružile domače in tuje uspešnice in avtorske skladbe, zadnja je Ti si moja čokolada. To pa je tudi prva kvatropirska uspešnica, ki jo Samo Kališnik, Jure Jaklič in Tomaž Krt predstavljajo z novim članom, Matejem Kocenom. »Da bom postal član Kvatropircev, sem izvedel 5. januarja,« pripoveduje Matej. »In po enem mesecu, dveh videospotih in številnih nastopih lahko rečem, da sem se približno ujel.« Je bilo kaj zbadanja preostalih članov na račun njegove neizkušenosti? »Ne, kar takoj trdo delo,« se smeje. »In spodbujanje,« vskočijo preostali člani. »Malo zafrkancije pa seveda mora biti.«
Zgodba Kvatropircev, ki so bili prej vsi zborovski pevci, se je začela njihovemu imenu primerno, za točilnim pultom. »Potem ko smo z zborom v Škofji Loki zmagali na nekem tekmovanju, smo se za šankom mrmraje pogovarjali, da kaj če bi mi kdaj zapeli kakšno dalmatinsko pesem, ker so nam bile te pesmi pač všeč,« se spominjajo. »Začeli smo se dobivati po zborovskih vajah, dolgih tri ure, da smo še najmanj eno uro vadili za bend. Odlično smo se imeli, pa kak pirček je padel,« smeje se pojasnijo tudi to, zakaj dalmatinske pesmi. »Ta domačnost, občutek morja – tudi če si rojen v Sloveniji, ti ustreza. Ljudje ga imajo radi, in to je pritegnilo tudi nas. In kot je videti, pritegnejo zelo široko občinstvo – od osemnajst do devetdeset. Na neki osemnajstki smo že peli, prav v kratkem pa imamo nastop na devetdesetletnici. Tudi v vrtcu smo že nastopali. Je pa več seveda ženskega občinstva.« Čeprav imajo anekdot z nastopov veliko, pa je bil najbolj nenavaden nastop za družbo, ki si je poleg Kvatropircev očitno želela še slačifante. »Videti je bilo, da nas želijo spremeniti v Chippendalese. Dali so nam tudi črne metuljčke z belim ovratnikom in večer je začel potekati v rahlo čudno smer. (smeh) Še pravočasno smo ugotovili, da je bolje, da po nastopu čim prej zapustimo prizorišče. Ampak metuljčke imamo pa še zmeraj doma,« povejo. Sicer pa imajo nastope in svoje občinstvo izjemno radi, ker jim vsak nastop prinese kaj novega. »Vedno je drugače, ker nastopamo pred različnimi ljudmi. Tudi če pred nastopom nismo dobre volje – ko se usedemo v avto, se čez deset minut smejimo in pogovarjamo, kaj bomo počeli na odru. Drug na drugega zelo dobro vplivamo, dobro energijo pa radi dajemo tudi ljudem. In to je tisto, po kar gremo na vsak nastop. Izmenjava energije. Da ti ljudje ploskajo, da pojejo s tabo, da vpijejo še … Velikokrat jih moramo ustaviti, ker se nam mudi naprej in nimamo časa še za eno pesem. Potem pa po nastopu dobivamo še sporočila navdušenih ljudi, češ da je bil nastop nad pričakovanji. Dokler bo tako, bomo na odru.«