Na današnji dan leta 1998 je preminil Niko Zajc.
Rodil se je 5. decembra 1943. Bil je glasbeni samouk, igranja na diatonično harmoniko se je naučil po posluhu. Zelo rad je spremljal Četrtkove večere preko radijskega sprejemnika, kjer je z nabrušenimi ušesi poslušal skladbe takratnih glasbenih izvajalcev, si jih zapomnil in jih kaj hitro tudi zaigral.
Sprva je kot vaški godec igral na številnih porokah, nato je ustanovil inštrumentalni trio, ki ga je oplemenitil s pevci. Sprva je sodeloval z vokalnim tercetom Fantje iz Gozda, nato pa z vokalnim tercetom, ki sta ga sestavljala brata Spruk in Lado Bernot. Največje uspehe je ansambel dosegel z mešanim pevskim duetom, ki sta ga sestavljala Majda Korošec in Boris Kopitar.
Za svoj ansambel je skomponiral okrog 90 avtorskih del, s katerimi je osvojil srca ljubiteljev narodno-zabavne glasbe ter se z zlatimi črkami zapisal na zemljevid slovenske domače glasbe. Največje priznanje zanj je bila to, da so ljudje sprejeli njegovo glasbo. Ganila ga je tudi pohvala legendarnega Slavka Avsenika, Slavko pa je Nika Zajca hvalil tudi ko Nika več ni bilo med nami. To še dodatno priča, da je bila izrazna nota tega glasbenika tako intenzivna, da ni pustila ravnodušno niti največjih imen domače glasbe.
Zajčeve melodije ostajajo večne. Naj jih naštejemo le nekaj: Po Sloveniji, Ob Bistrici, Najlepše je tu pri nas, Ljubezen je kriva za vse, Ljubezen ni le beseda, Slavček, Očetov dom, Vinska Gorica, Svatovska, V Volčjem Potoku, Jožetu, Pojdi z mano v gore, Pikapolonica, in mnoge druge...
Pokopan je na Homcu.
Njegovo glasbeno pot nadaljujeta vnuka Jure Zajc in Anže Šuštar s njunima ansambloma.