Prepričana je, da ima več kot fenomenalno službo, a ima tudi ta visok davek na dodano vrednost. Rojena Ljubljančanka z družino živi na deželi, saj njeno mesto ni več tako, kot je bilo v času njenega odraščanja.
Ste pevka mnogih obrazov, eden se razkriva že sedemnajsto leto s skupino Katalena, drugi z Brestom.
Vesela sem, da lahko delam v različnih projektih, saj se tako ne morem naveličati tega, kar počnem. Trenutno smo s Kataleno sredi snemanja plošče in naš producent Chris Eckman je rekel, da po 17 skupnih letih po eni strani zvenimo kot zelo dobro uigran bend, po drugi strani pa še vedno in spet zvenimo sveže. Z Brestom smo ploščo izdali spomladi, pa že snemamo in izdajamo nove single. Novo ploščo Bresta lahko pričakujete že letošnjo jesen. Ves čas vzporedno igram tudi v gledaliških predstavah.
Ploščkov se verjetno ne splača snemati, vendar jih je treba?
Nekaj takega. Z vsako novo ploščo se začne nov koncertni cikel, s katerim obkrožiš Slovenijo, če imaš srečo, zaviješ tudi v tujino. Tako Katalena kot Brest imamo srečo, da še obstajajo ljudje, ki redno hodijo na naše koncerte, živijo z našo glasbo in kupijo naše zgoščenke. To je danes precejšnja redkost, zato se počutimo privilegirane. Dejstvo pa je, da se danes največ plošč proda na koncertih.
Zrasli ste ob hribih in ljudski glasbi. Kaj so vam vrteli doma?
To ni čisto res. Res je, da sva z očetom hodila v hribe, in kot otrok sem tam včasih s planinci pela ljudske pesmi, a zrasla sem v mestu in moja starša sta pravzaprav zelo neglasbena; bolj glasbeni so bili stari starši. Dedek je bil pianist, igral je tudi harmoniko, drugi dedek je igral kontrabas in babica je plesala folkloro. A to vem bolj iz pripovedovanja, kajti do takrat, ko sem prišla na svet, so vse to že opustili. Le dedek, ki je sicer živel v Dalmaciji in sem ga obiskovala predvsem poleti, je še rad sedel za klavir ali raztegnil harmoniko. Ljubezen do ljudske glasbe je bila podedovana le posredno, zdi se mi, da sem si jo morala sama privzgojiti. Sicer sem jo imela vseskozi rada, ni pa bila to moja obsesija – ta se je zgodila kasneje s Kataleno. Ob nastanku smo se dogovorili, da se bomo posvečali raziskovanju slovenske ljudske glasbe, sodelujemo pa še pri drugih projektih, kjer se posvečamo drugim zvrstem glasbe. Precej me žene neko zavedanje korenin in tega, da se v bistvu vedno bolj izkoreninjamo. Ne samo Slovenci, svet je vedno bolj internacionaliziran, enojezičen, in zdi se mi, da je naše posebnosti vredno ohranjati.
Si je morda lažje zapomniti ljudska besedila kot umetnostna, poezijo, ki jo pojete z Brestom?
Rada imam, kadar so v skladbah močne zgodbe, in zelo rada jih skozi glasbo pripovedujem. Ljudska besedila so po navadi res preprostejša. Med nami so že stoletja, a pripovedujejo o stvareh, ki se ne spreminjajo. Morda so besede arhaične, a ljubezen med dvema ostaja ljubezen med dvema, poslavljanje, pogrešanje domačega kraja – te zgodbe ostajajo ne glede na čas. Za Brest piše odlična besedila pesnica Kristina Kočan in mislim, da grejo kljub kompleksnosti kar hitro v uho in srce.
Z Brestom boste koncertirali v Siti teatru 25. januarja. Imate vi osebno kakšen poseben obred pred odhodom na oder?
Tega koncerta se res veselim. V SiTi teatru je odličen oder, mislim, da bo Brest krasno zazvenel v tej dvorani, kjer se po navadi vzpostavi neko čisto posebno, svečano intimno vzdušje. Tam sem odigrala koncert s TangoApasionado in enega s Kataleno in oba imata zelo posebno mesto v mojem spominu. Teater vodi krasna ekipa in izbor koncertov je odličen. Preden sem si ustvarila družino, sem imela takih malih obredov pred nastopi kar precej, potem pa so začeli drug za drugim odpadati. Postali so povsem nepomembni. Zelo rada se pred koncertom sama naličim, sama si spenjam lase. To dojemam kot neke vrste meditacijo. Narišem si obraz za na oder in se umirim, zberem misli. Včasih se mi zazdi, kot bi pred odhodom na oder odložila nahrbtnik z vsakdanjimi skrbmi.
Več v Zarji, št. 3, 16. 1. 2018