Zdi se celo, da je njegova priljubljenost iz leta v leto večja. Pred kratkim je tri večere razvajal poslušalstvo iz vse Slovenije na tradicionalnih (pred)božičnih nastopih v polnem Cankarjevem domu. Pri 64-letih je poln vneme, še minuto pred odhodom na oder se v vsesplošni mrzlici in neredu zaodrja glasno smeje in zafrkava. Uspešnice še vedno piše z navidezno lahkostjo in teh je v štirih desetletjih kariere nanizal ogromno – toliko, da bi lahko z njimi nastopal ves teden, vsak večer z drugim repertoarjem. Zmes otožnosti in veselja, ki preveva njegove pesmi, je pisana na slovensko dušo. Je ambasador Prekmurja, čeprav bi doma kdo oporekal takšni oznaki.
Tradicionalni trije predbožični koncerti v Gallusovi dvorani so za vami. Vlada zdaj občutek olajšanja ali je tista pozitivna živčnost v tednih pred njimi bolj razburljiva in privlačna?
Najboljše je kakšna dva dni po koncertih. Kot če bi se spustil po divji reki in za trenutek ali dva zalebdel nad nekim podrastjem, preden te odnese naprej in uživaš v reki. Že tri dni po »Cankarju« smo imeli koncert v Mariboru.
Prijatelj, ki vas je pred kratkim srečal, je stežka verjel, da ste res stari štiriinšestdeset. Očitno je bil 1953 dober letnik, če se tako stara. Nikoli nisem nikjer slišal, da bi govorili, kako hodite na košarko, plavat, »trimčkat« ali se ukvarjat z jogo.
Za šport se zanimam kot večina Slovencev – na kavču. (smeh) Pa zjutraj naredim tibetanske vaje.
Vaš prijatelj Chris Eckman mi je pred dnevi govoril, kako ljudje k vam pristopijo na ulici: kot da ste stari prijatelji, ki se dolgo niso videli, in ne kot k nekomu, ki ga poznajo s televizije in koncertov. Da je običajni odgovor na vprašanje, kdo je bil to, nimam pojma. Je to prekmurska domačnost ali povsem osebna lastnost?
Prekmurci smo verjetno malo bolj »dostopni«, malo hitreje navežemo stik, smo malo bolj glasni. Morda sem tudi sam včasih malo glasnejši, kot bi bilo treba. (nasmešek)
Poleti se je v repertoar prikradla nova skladb Tista zakartana ura, ki govori o tem, kako je vaš oče naletel na uro, ki jo je dedek izgubil v partiji pokra v lastni gostilni. Gre za resnično zgodbo, za katero ste izvedeli pred kratkim. Se v Prekmurju veliko pogovarjate s starejšimi in si zapisujete zgodbe?
Oče je od beltinskega urarja Maričovega Vaneka pred petnajstimi leti odkupil žepno uro, ki jo je nekdo prinesel v popravilo in potem pozabil nanjo za kakih sedemdeset let. Neke noči po prvi svetovni vojni jo je prikartal v Gostilni Central. Na kartah pa jo je izgubil moj ded, lastnik Gostilne Central. Prinesel jo je kot vojni plen s Soške fronte. Kdo ne bi bil osupel nad tako zgodbo? Ko sem bil majhen, sem znal ure in ure sedeti pri mojstru, krojaču ali čevljarju – oni so bili polni podobnih zgodb. Te se poslušajo kot mini romani in zlahka navdihnejo pesmi.
Že nekaj časa snemate pogovore z očetom Milanom. Jih boste kdaj ubesedili v roman ali postavili pred kamere?
Hčerka Čarna je že pred nekaj leti posnela serijo kratkih filmčkov, kjer oče pripoveduje zgodbo svojega življenja, predvsem tisti tragični del, ko so ga madžarski okupatorji mobilizirali in predali Nemcem kot šestnajstletnega prostovoljca. Potem se je pričelo trpljenje, ki se je končalo tako, da ga lastna mati ni prepoznala, ko se je po slabem letu prikazal kot štiridesetkilogramski duh na pragu rojstne hiše. Prepoznal ga je le domači pes.
Na odru Gallusove dvorane ste ga zbodli, ali je to res njegov zadnji nastop v Cankarjevem domu, nato pa omenili, da bo čez dva tedna slavil devetdeset let. Neverjetno, kakšen dvojec sta: skupaj prirejata samostojne koncerte, snemata, dajeta intervjuje in še kaj. Na koncertih je požel stoječe ovacije.
Oče je odraščal v gostilni svojega očeta v Beltincih, v Gostilni Central. Tam so igrali bratje Kociper že od prve svetovne vojne dalje. Prav zato je imel v glavi ogromen arhiv glasbe, ki se je takrat igrala: kavarniške, starogradske popevke, srednjeevropske šlagerje, marše … Violinist Beltinške bande Janez Kociper - Janči je sicer igral vse te pesmi, vendar ni bil tako zelo na tekočem z naslovi, z »lociranjem« te glasbe. Z očetovo pomočjo smo lahko poiskali, priredili in prevedli nekaj starih šlagerjev. Sčasoma sem ugotovil, da je odličen pevec, izvajalec, »frontman«, kot bi mu danes rekli. To se vidi na vsakem koncertu, ko stopi na oder. Nekateri ljudje pač znajo stopiti na sceno …
Zadnje čase občasno zaideta v studio, te skladbe dokaj pogosto izvajata na koncertih, večina pa jih ni izšla na albumu. Je v načrtu samostojna plošča Milana in Vlada Kreslina?
Pred kratkim sva posnela dve kultni pesmi: legendarno srbsko Bele ruže, nežne ruže sva zapela oba, on sam pa Podmoskovske večere, ki sem jih zanj prevedel. Verjetno bosta obe izšli na mojem (najinem skupnem) albumu, njemu pa bomo verjetno 1. februarja izdali jubilejno zgoščenko ob devetdesetletnici, s skladbami, ki jih je do zdaj posnel sam ali v duetu z mano.
V vaši delovni sobi je obsežen arhiv koncertnih in neobjavljenih studijskih posnetkov. Za veliko nastopov sami najemate videoekipo, da jih posname, nato običajno kakšno skladbo objavite na YouTubu, nekatere DVD-posnetke prodajate samo na koncertih, večina je pospravljenih. Kaj se bo zgodilo z njimi? Jih kdo hrani za izdaje v prihodnosti? Zdi se, da si kot eden redkih domačih glasbenikov sami delate zapuščino za prihodnje rodove.
Nobenega posebnega načrta nimam, samo ohranil bi rad dragocene trenutke, ki jih vsi skupaj doživljamo na odru, za odrom. Saj veste, kako je, ko na obletnici težiš s fotoaparatom, potem pa kdo čez dvajset let: »A si ti takrat slikal, imaš kakšno sliko?« No, zato. (smeh)
Večkrat sva brskala po koncertnih fotografijah. Običajno so vam najbolj všeč kontrastne s pridušenimi lučmi, kjer se vidi samo vaš obris ali kakšna podrobnost, kot je obvezna roža na odru. Bi rekli, da ste človek somraka, nekje na meji dneva in noči, teme in svetlobe?
Niti ne, le naveličal sem se gledati samega sebe. Najraje imam fotografije in posnetke, ki povzamejo medigro in odnos med nami, nastopajočimi.
Kaj naj ti prinesem, draga? Takšen je bil naslov letošnjih predbožičnih nastopov v Ljubljani. Novo, še neposneto skladbo ste spisali na dopustu. Napišete veliko misli naklonjenosti za ženo Evo?
Ne bi rekel, da so vse zanjo. Je pa res, da me ona včasih opomni in opogumi. Tako je bilo tudi z melodijo in stihi za Kaj naj ti prinesem, draga? Jaz sem samo nekaj momljal in se mi ni zdelo nič posebnega, ona pa: »Si nor, to je tako romantično!« In me je poslala v trgovino …
Kako pogosto prihajajo zamisli za skladbe? So to valovi ali poplava in suša v nekem obdobju? Zdi se, da ves čas kaj ustvarjate, in precej tega roma v vaš obsežni arhiv.
Navdih ni tako pogost obiskovalec, kot bi si človek želel. Po drugi strani pa razumem, kako ustvarjalna so lahko pisanja po naročilu. Če imaš določen rok, pač stvar narediš, navdih pa izbezaš iz luknje.
Vaš pristop k izbiri repertoarja je zanimiv, zlasti na tako pomembnih koncertih, kot so v Cankarjevem domu; nabor sestavljate tedne vnaprej in skrbite, da razpoloženje niha: od poskočnih veseljaških trenutkov do prekmurske otožnosti za rezanje žil in nato spet nazaj. Ta dvojnost je vaša stalnica. Se bojite, da bi bilo preveč ene plati ... preprosto preveč?
Ko pripravljaš javni nastop, torej koncert, mora ta imeti oboje: red in nered, obrt in umetnost, nas, izvajalce, in vas, občinstvo. Te kombinacije je treba postaviti v pravo razmerje.
Saša Lošić iz Plavega orkestra je pred kratkim dejal, da ste organiziranega šarmantnega boemskega stila. Organizirani nered. Se strinjate z opazko?
Ko je profesor Slivnik z moje fakultete nekoč vstopil v nered moje skromne podnajemniške podstrešne sobice, je dahnil: »Creative disorder (ustvarjalni nered).« Takrat sem bil na to opazko zelo ponosen.
Besedilo povsem sveže pesmi pravi: »Kaj pa moreš, takle mamo in podobne stvari. Da se itak nič ne splača, da se nič ne da in da so vsi isti, slabi in za vraga. Eden sam da nič ne more, naj raje vse pusti. Prime naj se za daljinca in v miru živi. Kar naenkrat pa se dol s kavča zasliši glas, ena čisto nova pesem je preplavila vas. Da, da, da, da ... vse se da.« Lošić mi je v smehu pripovedoval, kako ga je v Sarajevu znanec spraševal, ali mu še ni dovolj te nezanesljive kariere, da bi bil čas, da se začne ukvarjati s čim drugim. Slišite kdaj podobne komentarje?
Seveda. Ali pa tisto: Zakaj so alpinisti tako nori, da rinejo tja gor? (smeh) Zdaj je položaj tak, da si najbolj na varnem, če ne premakneš ničesar, kvečjemu le špricer malo sem in tja po šanku. Dvojcu kavč in šank so se pridružili še spletni forumi, tako pa imamo sveto trojico pasivne agresije ter pljuvanja po vsakem, ki kaj naredi ali ustvari. Precej frustrirajoče, ja. Kje so časi, ko smo hodili v gostilne in strpno razpravljali za šankom? Hvala bogu, da sem se tega nekoč naužil.