Šlo je za kvintetovsko zasedbo s kromatično harmoniko in z različnimi pevskimi sestavi - od ženskega dueta, mešanega pevskega dueta (Ivan Švajgl in Marija Kmetec), do mešanega terceta, moškega kvarteta (Ormoški fantje, Ptujski kvartet), pa do vokalnega kvinteta (Ptujski kvintet).
Tako kot večina kvintetovskih zasedb, je tudi Tone Kmetec našel vzornike v ansamblu bratov Avsenik. Z ansamblom je posnel okrog 200 skladb, od tega 80 lastnih avtorskih, nekaj so jih prispevali drugi člani ansambla, preostale skladbe pa so nastale po narodnih motivih slovenskih ljudskih pesmi (Ljubica, lahko noč, Marjana, Mami, oj mami, Oblaček beli moj, Jaz 'mam po konja bistrega, Le jemlji nevesta slovo, Adijo, pa zdrava ostani, Mati piše pismo belo, Prijazno luna sveti, Mamica je kakor zarja, Bleda luna, ... , in druge).
Tone je živel v Bukovcih, nedaleč stran od Markovcev pri Ptuju. Poročil se je z Marijo Kmetec (dekliški priimek Vajda), ki je bila dolgoletna pevka v ansamblu Toneta Kmetca, in si z njo ustvaril družino. Največ Kmetčevih skladb je nastalo v njegovi vinski kleti, med vinogradi v Halozah, kamor je Tone rad zahajal.
Imel je mir, in vso potrebno inspiracijo, da so melodije kar same vrele iz njega. Bil je eden tistih avtorjev, ki je ustvarjal na že napisana besedila. Pri komponiranju je največ sodeloval s trobentarjem Hinkom, s katerim sta o glasbi podobno razmišljala in se med vsemi člani glasbeno najbolj začutila. Tone je prijateljeval s številnimi glasbeniki. Pa tudi poslušalci so ga imeli zelo radi. Imel je ljudsko dušo in kot pravi glasbenik je znal s svojimi šalami in prigodami držat družbo pokonci. V lepem spominu ga imajo tudi dolgoletni člani strokovne komisije Ptujskega festivala. Njegove gostoljubnosti in prešernega razpoloženja v vinski kleti v Halozah nikoli niso pozabili.
