revija Zvezde

Brendija ni že 6 let, bolečina ob izgubi še vedno skeli

Danes, 19. junija, mineva šest let, odkar je med nastopom na odru zastalo srce Branka Jovanoviča Vunjaka - Brendija.

Glasbenik je bil pravi fenomen, saj je ustvarjal melodije in besedila, ki so se med ljudmi tako prijeli, da za nekatere njegove skladbe mnogi mislijo, da so slovenske narodne, pa so v resnici njegovo avtorsko delo.

Pogrešajo ga njegovi oboževalci, še bolj pa ga pogreša njegova družina, ki ji je bil predan z dušo in srcem. Domači imajo še vedno kdaj občutek, kot da je s svojim prešernim nasmehom še vedno med njimi. A trenutek streznitve, da je mož in oče odšel, se hitro in neizprosno vedno znova boleče porodi. Njegova življenjska sopotnica Danica Žibrat je za bralce in bralke Zvezd iskreno spregovorila o tem, kdo je njen srčni izvoljenec v resnici bil in kako ji je zdaj brez njega. »Skupaj sva preživela osemindvajset let zunajzakonskega partnerskega odnosa na istem naslovu, v zanimivem in zelo razgibanem, sončnem in včasih tudi oblačnem in deževnem življenjskem slogu. V tem času sta se nama rodila prekrasna otroka, hči Tina in sin Dejan,« pripoveduje Danica, ki se še vedno živo spominja dne, ko sta se spoznala v njenem rojstnem kraju, na Ptuju. Danica je bila takrat zaposlena pri Kreditni banki Maribor, Branko pa je takrat kot član vojaškega ansambla Artiljerac nastopal na njihovi sindikalni zabavi. »V takratnem Narodnem domu na Ptuju sva se prvič srečala, skupaj zaplesala in samo zame je (ker sem mu bila očitno všeč) zapel ta večer pesem Hazardov z naslovom Nena. To pesem mi je na žalost nazadnje zaigral in zapel v lep spomin na najin spoznavni večer tudi na moji zabavi za abrahama nekaj mesecev pred svojo smrtjo.«

Za Brankovo smrt je Danica izvedela na prelepo nedeljsko jutro. Spominja se, kot bi bilo včeraj: »19. junija 2011, ko sem bila na vožnji iz Punata proti krškemu mostu, me je poklical Branetov glasbeni kolega Korado. Previdno me je najprej vprašal, kje sem in kaj počnem, in ko sem mu povedala, da se vozim proti domu v Šmarje - Sap, mi je rekel, da me bo poklical pozneje, ko pridem domov. Ker pa sem vztrajala, da mi kar takoj pove, kaj mi želi povedati, je on vztrajal, da se ustavim nekje ob cesti. Njegovim besedam najprej nisem verjela in sem v šoku samo ponavljala: 'Korado, povej, da to ni res …' Ne spominjam se, kako sem se pripeljala domov. Domov tudi nisem upala klicati, ker sem si rekla, da bom otrokoma to strašno novico povedala sama v živo. Pa je prišla s tem žalostnim obvestilom k njima na vrata že navsezgodaj policija. Tako da tudi onadva nista upala poklicati mene in sta čakala, da se pripeljem srečno domov.«

Danica se tudi spominja, da je bila prve dni po njegovi smrti nenavadno umirjena. Pravi, da verjetno zaradi pomirjeval, ki so ji jih priskrbeli družinski prijatelji. Za pogrebne zadeve je v večini poskrbel sin, takrat osemnajstletni Dejan, s člani Brendijevega ansambla, in pa njihovi nadvse dobri in ljubi sosedje. Potem pa je nekaj dni po pogrebu prišla kruta resničnost.

»V prihodnjih dneh je tudi mir odšel,« Danica nadaljuje pripoved. »Priznam, zelo veliko sem prejokala, vendar zmeraj na samem, da otroka tega nista opazila. Vseskozi sem imela občutek, da bo lepega dne Brane kar stopil skozi vrata in pozdravil, veselo, hudomušno, optimistično, kot je imel zmeraj navado: 'Ojla, mamka, živjo, kaj dogaja?!' Bolečino in žalost sem blažila z delom, kajti ko se prekucnejo vse stvari z dveh ljudi na enega samega, je težko.«

A delo je seveda samo začasno zdravilo. Še danes se Danica ob neštetih korakih in dejanjih vseskozi spominja nanj. »Ob kakšnih problemih si včasih rečem: 'No, Brane, kako bi pa ti zdaj to želel, da se izpelje? Prosim, če lahko in je v tvoji moči, me vodi in mi pomagaj pri odločitvah, ki so pred menoj.' V veliko pomoč sta mi tudi otroka. Zlasti Dejan je imel vseskozi občutek, da mora zdaj on kot edini moški v družini prevzeti očetovo vlogo ter veliko njegovih obveznosti in nalog speljati in urediti sam. Čez noč je postal odrasel, zelo odgovoren, razumevajoč, čuteč do mene in sestre Tine ter do obveznosti, ki so se navezovale na naš dom in družino. In ker je postal tako skrben, ga večinoma nisem želela niti obremenjevati z raznimi problemi, ki so se včasih nakopičili. Želela sem, da ima kot mlad fant svoje življenje, radosti in veselje, ki mu pripada.«

Branka se Danica spominja predvsem kot velikega veseljaka, dobrosrčnega človeka, velikega optimista ter kot zelo ljubečega in odgovornega očeta. Razkrije nam še nekaj intimnosti. »Doma ni maral nobenega prepiranja. Zmeraj se je vse večinoma reševalo z mirnimi pogovori, argumentirano in čim bolj pravično za vsakega. Bil je tudi pravi naravovarstvenik. Spomnim se, kako je animiral otroke na otroškem igrišču, da so po okolici pobrali smeti. Iz stanovanja jim je prinesel vrečke, in tistega, ki je nabral največ smeti, je nagradil s tremi kepicami sladoleda, drugouvrščenega z dvema kepicama, vsi preostali sodelujoči pa so dobili vsak po eno kepico. In otroci so s takim veseljem tekali okrog in pobirali smeti, da jih je bilo veselje gledati. Za kakšen odpadek sta se včasih kar grebla po dva ali trije od njih. Pa tudi ko smo imeli na morju čoln, smo zmeraj po zalivčkih, kjer smo sidrali, pobirali smeti in jih potem vozili v marino v smetnjake.«

Danica pa nam razkrije še en družinsko skrivnost, ki se je v genih prenesla naprej: »Brane nam je vedno pekel jajčka na oko, in to po svojem Onassisovem receptu, kot je rekel on. V veliko zelo vročega olja je stresel jajčka in jih potem z žlico polival, da je rumenjak samo zakrknil. In ne boste verjeli, natanko tako nam danes peče jajčka Dejan.«