Zadnje tedne v naših sobotnih Spominčicah z Nino Cestnik Pavlič nekoliko bolje spoznavamo ekipo radia Veseljak in slednjo že nekaj časa sestavlja tudi izvrsten poznavalec narodnozabavne glasbe ter raziskovalec in zbiratelj vsega kar je povezano z njo.
To je Simon Golobič, avtor oddajo Glasbeni arhiv, ki jo lahko slišite vsak delavnik ob 9.00, 12.00 in 15.00. Obenem pa je Simon eden izmed najbolj zaslužnih oseb uspešno izpeljanega koncerta Veseljakovih 20 in pomemben člen dogodkov, ki še prihajajo v Veseljakovem imenu.
Omeniti velja tudi, da ima Simon doma že skoraj nepregledno velik, a skrbno urejen arhiv plošč, kaset, plakatov, instrumentov, priznanj, ki bodo najverjetneje kmalu našle svoj prostor tudi v muzeju narodnozabavne glasbe. No, še več o Veseljaku Simonu pa boste morebiti izvedeli skozi naslednja vprašanja....
Katera hrana ti je v otroštvu najbolj dišala?
"Verjetno nisem odstopal od ostalih sovrstnikov, zato je bila to kar pica. Če pa se vrnem v današnje dni je pa to kar skrbno kuhana domača hrana."
Tvoj prvi največji prijatelj in ali še imata stike?
"No, to sta bila kar dva. To je bil sošolec Marko Sever in pa Borut Hudak iz Semiča od koder tudi prihajam. Sicer pa smo kontakte kar porazgubili in šli vsak svoji življenjski poti nasproti."
Kje je bil tvoj domači kraj oz. kraj odraščanja in kaj ti je bilo tam najbolj všeč?
"To je Semič. Vsekakor preprostost belokranjskega malega človeka, skromnost, ustrežljivost, kar je povezano s tamkajšnjimi običaji, kulinariko. Poznani smo tudi kot dobri vinogradniki. Vse kar diši po Beli krajini je zakon."
Učitelja katerega predmeta iz osnovne šole se najraje spominjaš še danes?
"Verjetno se z najlepšimi občutki spominjam moje prve razredničarke in učiteljice razrednega pouka. To je bila Bernarda Petric."
Najljubša otroška pesem?
"Bi rekel kar Kekčeva pesem. Mogoče tudi zato, ker smo v osnovni šoli igrali dramsko igro na to vsebino pa tudi zrasli smo vsi ob Kekčevem filmu."
Kdo je bil pri vas doma bolj strog? Koga si se bolj bal?
"Zagotovo je bil to kar oče. Mama je bila tista pri kateri smo vsi iskali zavetje pred očetom."
Kaj si želela postati kot npr. 10 letni fant?
"Sledil sem kar idejam mojih sošolcev. To so bile sanje, da bomo vsi odvetniki in, da nam ne bo treba nič delati in bomo imeli toliko denarja, da ne bomo vedeli kam z njim. Te sanje so se z leti spremenile. Ker imam rad živali je bila tudi želja, da bi šel po veterinarski poti potem so me smernice potegnile v oblikovanje in tako sem na koncu pristal v gradbeništvu in projektiranju. Danes pa v bistvu vidim, da je umetniška žilica, ki jo imam kar posvečena narodno-zabavni glasbi."
Čemu iz svoje mladosti se danes najbolj nasmejiš?
"Verjetno so to kar vse vragolije z mojim bratom. Zaupala sva si veliko skrivnosti in na podlagi teh sva tudi izsiljevala en drugega. Spomnim se, ko je v hišo "prišel" prvi dvokasetnik torej kasetofon, ki je imel možnost ustaviti dve kaseti. Dobila sva ga kot skupno darilo ampak, ko sva kaj ušpičila sva s ščitenjem skrivnosti zmeraj kompenzirala. Torej en čas sem bil jaz lastnik tega radia en čas pa brat. Spomnim se tudi, ko sva streljala z zračno puško in, ker sem pač stal pred tisto cevjo, ko sem postavljal orehe, ki sva jih "klatla", se je nekako sprožila in sem dobil metek v zadnjico. Skratka na podlagi tega sem si od brata tako veliko prislužil, no, sem obogatel tisti trenutek."