Boleče spoznanje Vilija Resnika

»Imam problem, kako reči ne. To me je v življenju že velikokrat teplo. Ljudi spustim preblizu in potem jih dobim po nosu. Večkrat so me že izkoristili. Očitno se še nisem nič naučil in ponavljam lekcijo,« pravi glasbenik in dodaja, da bi bilo morda bolje, če bi bil vzvišen in nedostopen. »A to ne bi bil jaz. Mehak pa sem tudi v odnosu do otrok. Že z dejstvom, da so moji, me znajo oviti okoli prsta,« se smeji, zadovoljen, da se mu je pri 53 letih življenje malo umirilo. »Nad leti nisem najbolj navdušen in mi je to, da sem v šestem desetletju, nekako tuje. Včasih sem bil v družbi najmlajši, zdaj sem najstarejši, in to me boli. Vesel pa sem, da je najmlajši sin Matias končno šel v vrtec, njegova sestra Manja je v šoli, partnerica Tamara pa v službi in imam dopoldneve končno proste. Nekateri so pri mojih letih že dedki, jaz pa imam še majhne otroke. Sta pa že odrasla starejša otroka: eden jih ima 28, drugi 22. Kljub temu da zdaj živim tako, kot da sem z eno nogo že v pokoju, moram še vedno delati. Živim od posla, v katerem se je treba vedno dokazovati. Kljub temu pa sem vesel teh prostih dopoldnevov. Takrat perem, pospravljam, delam na računalniku in hodim na sprehode. Predvsem pa uživam v jeseni na Krasu,« je še dejal.