LOJZE SLAK (23. julij 1932, Jordankal pri Mirni Peči - 29. september 2011, Ljubljana) Danes mineva natanko 5 let od njegove smrti. Vsi ga pogrešamo tako po človeški kot tudi glasbeni toplini, s katero nas je Slovence dodobra razvajal polnih 47 let. A bogato glasbeno zapuščino ansambla Lojzeta Slaka sodelavci radia Veseljak vsakodnevno ponosno preko radijskih valov širimo med naše cenjene poslušalce. O Lojzetu Slaku že veliko vemo, veliko je bilo napisanega, veliko je znanega. Danes pa vam zaupamo kako Lojzeta Slaka pomnijo svojci in najbližji prijatelji, ki Lojzeta zagotovo najbolj pogrešajo.
Žena Ivanka Slak: "Kot glasbenika ga ocenjujem izredno pozitivno. Za glasbo je bil izredno vnet, priden, vztrajen, pa tudi nenavadno kritičen do sebe in do drugih. Imel je izjemen občutek za slovenskega človeka in pa sploh za vse vrednote, ki živijo in nas bogatijo na naši zemljici. V nekem pogledu je bil železen človek, ki je tisto, kar si je zamisli, je speljal po večkratnem preverjanju - če se mu je zdelo seveda dobro - sto odstotno do konca. Vedno sem občudovala njegovo vztrajnost in železno voljo. Vsekakor bi lahko rekla, da je za glasbo živel vsak trenutek in zanj prav zato ni bilo ne praznika in ne dopusta. Hvala bogu, da sva imela Trško goro, kjer je lahko Lojze vsaj delno dal skrbi na stran. Tudi kot o možu lahko rečem veliko lepega. Tisto, kar je obljubil, je naredil. Seveda pa sem bila kot njegova žena veliko sama. Takoj po poroki sem mu nekajkrat rekla: »A že spet greš?« Obema je bilo hudo. Toda vse pogosteje so ga iskali in prosili za igranje, Lojzetu pa je to pomenilo veliko v življenju. Oba niti v sanjah nisva pričakovala, da bo moral toliko nastopati in biti toliko časa od doma. A vse se da prenesti. Vedno sem bila prepričana, da se bo dobro izšlo in da se bo vrnil zdrav v družino. Najhuje je bilo, ko sta bila otroka še majhna, Lojze pa je odhajal od doma po dva meseca oziroma po šest tednov skupaj. Morda mi je bilo vendarle nekoliko lažje zato, ker sem bila ves čas tudi sama v službi in zato še toliko bolj obremenjena. Sicer pa sem po Sloveniji šla velikokrat z njim na veselice in koncerte. Vesela sem, da se mu na poti ni zgodilo nič hujšega in da smo vsi ostali zdravi in zadovoljni. Kot oče je bil skoraj preveč blag, a takšen je pač bil po značaju. Otrokoma je dovolil, da sta tu in tam ušpičila kakšno malenkost, pri tem pa se je samo smejal."
Sin Slavko o svojem očetu meni: "Svojega očeta, kljub smrti, še vedno občudujem. Občudujem njegovo voljo in življenjsko energijo, s katero je uspel in do zadnjega vodil svoj ansambel. Zame je legenda, kot glasbenik in kot oče, ker vem, koliko odrekanja in truda je bilo vloženega. Rad se spominjam dni, ko sem kot majhen fantič šel z njim na službeno pot ali pa na veselico, kjer sem običajno zaspal kar na klopi. Spominjam se tudi, kako sva z mamo čakala, da se vrne s turneje. Čeprav sem bil, ko je odhajal, vedno žalosten, pa so ti spomini vseeno lepi. Seveda, če ga pogledam z očmi sina, mi je manjkal v igri, zabavi, šoli… V vzgoji je bil strog, zahteval je veliko, vendar vedno pošteno in mi tako dal pomembne življenjske vrednote. Pri svojem delu je bil organiziran, dosleden in v delo je vložil vso energijo, hkrati pa je imel vedno posluh za ljudi in se od njih ni odmaknil. Je pač bil in ostal godec za ljudi. Morda je tudi to ključ njegovega velikega uspeha. Hvaležen sem, da sem lahko odraščal ob njegovih melodijah in to je verjetno pustilo nekaj sledi tudi na meni. Njegov slog in zvok harmonike poznam takoj po prvih notah in vedno ga bom."
Sin Robert pa pravi: "O tem, kakšen je tvoj oče, je težko razmišljati. Vsi ga poznajo kot muzikanta, tako da o tem lahko povem le to, da ga še vedno kot glasbenika izjemno spoštujem in občudujem, saj vem, da je v njegovo minulo delo poleg talenta vloženega tudi ogromno truda. Vedno mi je poskušal privzgojiti tudi ljubezen do harmonike, vendar sem gumbe na harmoniki raje zamenjal za računalniško tipkovnico. Sem veliko mlajši od brata in v mojem otroštvu je bil oče že zelo poznan in zato pogosto odsoten. Seveda sem ga zaradi njegovih številnih nastopov in obveznosti pogrešal, vendar mi je ob prihodu domov vedno posvetil svoj čas. Velikokrat me je jemal s seboj na veselice in tudi na službene poti, kar sem imel izredno rad, saj sem tako preživel z njim več časa. Privzgojil mi je delavnost in skromnost, ter mi vedno poudarjal pomen izobrazbe. S svojim zgledom sta mi starša tudi pokazala, kako z ljubeznijo in medsebojnim spoštovanjem ohranjati družino skupaj, za kar se bom trudil tudi sam."
Andrej Bergant - vodja Fantov s Praprotna: "Srečno naključje je pred 53. leti botrovalo srečanju Fantov s Praprotna s Triom Lojzeta Slaka. Lojzetu je naše petje takoj ugajalo, nam je pa tudi njegovo igranje na diatonično harmoniko vzbudilo občudovanje. Lojzetova ustvarjalna sposobnost in pravi čut za lepe melodije sta nam vzbudila spoštovanje do skladatelja in nam vlivala veselje do dela. Ta muzika nas je prevzela in zasvojila. Pravim, da nas je »slak« prerasel. V času največje Lojzetove ustvarjalnosti smo vsako leto posneli tudi po 24 novih melodij v veliki zagnanosti in z navdušenjem. Če sodeluješ v skupini, ki jo vodi razsoden človek in tako velik ustvarjalni talent, kot je Lojze, potem se niti ne zaveš, kdaj je minilo 47 let (1964 – 2011) našega skupnega petja in igranja."
Če vas danes pot popelje v Ljubljano, pa mu le na Šentviškem pokopališču prižgite svečko.